Najdaljši zapis o najkrajši rundi

Ker obe s Katjo končujeva službo ob 12h, se večkrat odločiva in narediva rundo takoj po šihtu. Da sva lahko do tretje ure že doma. Tako naj bi bilo tudi danes. Pa še Katja ima novo kolo. Dobile naj bi se na Zbiljah.

Cel dan je bilo eno čudno vreme. Dopoldne mi pošlje sms, da na Bledu celo pada sneg. Sva se že dogovorili, da danes ne greva nikamor. Ko sem prišla domov, se je skozi oblake malce posvetilo. Morda pa vendarle bo. Pa še ogrelo se je na dobrih deset stopinj.. Sms….Katja: a vseeno greva? Ja, kaj vem,...pa dajva. Čez 40 minut na Zbiljskem rondoju.

Kaj naj oblečem? Zimske kolesarske hlače? Nee…Pa ne morem potem, ko smo se že vozili v kratkih hlačah, spet termo hlač nase vleč. Kratke kolesarske hlače in nogavčke? Ja. Vendar katere nogavčke? Dolgih ne najdem. Tričetrt bodo morale biti dobre. Vmes grem na balkon prečekirat vreme. Nekaj čudno se vedejo oblaki tam za Lubnikom.. Kaj naj oblečem zgoraj? Majico brez rokavov, čez še majico iz teka 4 mostov, za vsak slučaj, da me nebo zeblo in še kratek dres. Čez vse to pa še dres z dolgimi rokavi. In ko v zadnje žepe bašem telefon, na mizi zagledam števec. Porka…….. Pozabila sem si nadeti pas za srce. Dobro. Vse zgornje dele dol, pripnem  pas in spet vse nazaj. Grem spet na balkon. Kljub temu, da se zaradi vsega, kar imam na sebi že malo teže premikam, me še vedno zebe. Ja nič, še vetrovko  bom vzela. Ne bo šlo. Preveč cunj imam že na sebi in ga sploh ne bom mogla več zapet. Nazaj pred omaro. Dam dol zgornji dres z dolgimi rokavi in oblečem kar zimski windstopper. Grem za vsak slučaj še enkrat na balkon. Zdaj me ne zebe več. Dobro bo.

Zdaj se mi pa že malo mudi, če hočem biti do časa na rondoju. Obujem šprinterice. V noge me bo zeblo. Pa bi malo butasto zgledalo, če bi na kratke nogavčke oblekla galoše… Bom potrpela. Še buff okoli vratu in enega pod čeladi in grem.

Že po parih metrih mi direktno na števec pade velika kaplja. Pa neee no. Nisem se pol ure oblačila za to da bom zdaj obrnila. Peljem se še nekaj metrov. Dež se je oklepil. Če bi mogla bi z vso svojo trmo, in te ni malo, metala kaplje nazaj gor, od kjer so prišle. Ravno, ko sem se ustavila in iz žepa potegnila telefon je le-ta zazvonil. Katja. V Kranju gre dež.  Ja, saj tu tudi.  Pa drugič.

In tako se je končala moje letošnja najkrajša runda 2550 metrov. Vsaj dež se je potem, ko sem prišla domov res pošteno ulil, da nisem bila preveč slabe volje, ker sem obrnila.

  

Lepo popoldne

Doma je vedno lepo. 

Takoj po službi sem šla v Javorje. Igor je delal popoldne in zato sem imela čas. Vedno je kaj za početi. Najprej sem mislia, da bom pomagala saditi krompir a sta ati  in mami že dopoldne vse posadila. Zato sva z mami samo opleli zgodnji krompir, ki je že pokukal iz zemlje. Z Ido sva šli iskat mavrahe, a jih ni več. Najbrž je presuho. Na hlevu sva našli mačko, ki je imela čisto nove mucke. Mačka se je pustila crkljat in je zraven prav na glas predla, muckov pa nama ni dovolila božat.V hlevu je še druga mačka imela dva mladička, ki sta bila že malo večja in sta že gledala, te pa sva lahko crkljali. V kupu sena pa je bil zakopan ježek, ki pride zvečer k skledi iz katere potem skupaj z mačko pijeta mleko, na katerega čakata, medtem ko mami molze. Ati je bil v delavnici kjer dela košarice. Res lepe.

V Javorjah zdaj vse cveti, Češnje se že malo osipajo. Hruške so pa v polnem cvetenju.Ati je okrog hiše nastavil več valilnic za ptice in je živahno, da je kaj. Na hlevu in v hlevu se tudi že naseljujejo lastovice v gnezda. 

                                                             Nekatere od valilnic

                                                         Takole se je skrival ježek

                            Atijeve košare (pravi naj mu naredim reklamo, Torej če kdo kaj rabi....)

                                       Tista pikica na sredi slike je Miško. Tako mu pravi Ida
                                 Srnjak, ki se je precej udomačil okoli naše hiše in vrta. Mami ga
                                                   nima preveč rada, saj ji hodi po vrtu..

                                             Pljučnik- mi smo mu rekli: petelinčki pa piške

                     Gabez - trdovraten plevel a zelo zdrava rastlina za zdravljenje bolečih kolenin kosti
                                                tudi mami je naredila mazilo iz njega

                                   Mačka z mladimi, pet ali šest, z Ido nisva mogli ugotoviti

 

                                             Tile so pa že malo starejši, skoraj dva tedna
                                                                   ( če jih kdo rabi...)

Po Baški grapi v Cerkno in čez Kladje domov

  Napoved je bila najboljša, če odpišemo veter. Sončno, temperature čez dvajset stopinj in razpisana res lepa runda. Iz Škofje Loke na Petrovo brdo, nato po Baški grapi do Bače pri Modreju in preko Cerknega in Kladji nazaj v Škofjo loko. 

 Zbor je bil ob pol devetih na Štengah. Zbralo se nas je kar precej čeprav sem pričakovala večje število, a smo kasneje ugotovili, da jih je precej šlo kolesarit v Istro. Fantje so medse vzeli Valerijo, ki je resnično dobro pripravljena in bi se s Katjo, Marušo in mano najbrž dolgočasila. Ali bi pa me umrle že v prvi polovici, no Katja morda ne, jaz in Maruša pa sigurno.

Prvi kilometri v selško dolino so bili precej hladni in z vetrom v prsa. Do Dolenje vasi smo še sledile fantom, nato pa so se kilometer za kilometrom oddaljevali. Do Železnikov je bilo še precej prometa, od Železnikov naprej pa prometa skoraj ni bilo več, le zelo slaba cesta in seveda veter. 

 Na Petrovem brdu smo se oblekle in se spustile na primorsko stran. Kar precej spusta nas je pripeljalo v Podbrdo. Raztegnjeno vas, ki med obema bregovoma nima prostora niti za eno igrišče, ki pa je zelo lepo urejena in čista.

 Povsod polno rož in lepih vrtov okrog hiš. Kasneje se dolina malce razširi a še vedno je komaj dovolj široka za cesto, rečico Bačo in železnico, kise vsake toliko časa pokaže in spet skrije v tunelih.

 V Bači smo se ustavile in spile kavo. Nadaljevale smo ob reki Idrijci proti Cerknem. Še tam en postanek na črpalk.

 

 Nato pa smo zagrizle v klanec. Kladje. Po osemdesetih kilometrih prav nebodigatreba. Ob misli, da sem ga na maratonu Franja vozila pri skoraj 35 stopinjah in ob lepih razgledih na kmetije, ki so posajene v bregove in vse lepo urejene, precej lepše kot marsikatera na ravnini, sem tudi ta klanec brez težav premlela do vrha. Katja se nama je kmalu na začetku odpeljala naprej, jaz pa sem malce pred Marušo grizla v breg in ji z drobnimi lažmi o dilžini klanca in številu ovinku skušala skrajšati muko. Skupaj sva prišji na vrh, kjer je bila Katja že pošteno ohlajena.Sledil je le še spust v Poljansko dolino in vrnitev v Škofjo Loko, kjer so nas na Štengah čakali pivo in fantje. Po prevoženih 125 kilometrih in 1400 metrih  v višino smo si vsaka eno pivo tudi zaslužile.

V Javorje po večerjo

  Že cel teden sem imela doma dvojne tekaške hlačeod kolega iz kluba; obljubila sem mu, da jih bo moja mami zašila. In sem sklenila, da jih kar s kolesom nesem v Javorje. Igor je rekel, da bi pa ena mamina kava tudi prijala. Hlače sem dala v nahrbtnik in sva šla.

 

                                               Proti Luši, pred nama Stari vrh

 Po poljanski dolini se nisva želela tepsti z vetrom. Bi nama celo pot pihal v glavo. Zato sva šla v selško. Imela sem namen iti čez Lušo in Mlako, pa je Igor peljal kar naprej proti Staremu vrhu. Ja uredu, bova pa potem gor na odcepu zavila proti Mlaki. Imam v glavi kar en strah pred tisim klancem, ki gre skozi vas Zapreval. Pa saj vem, vse je v glavi...tudi to sem že ugotovila, da imam vrjetno potem napačno glavo, hihi. In, ker je bilo do vrha še čisto malo, bi bilo kar škoda če nebi šla.

                                     

                   Pogled iz Prevala, čez smučišče proti vzhodnemu delu Karavank
                                                in kamniškim alpam

 Igor je šel naprej in do koče, jaz sem pa počasi brcala proti Prevalu. Seveda je šlo. Le nahrbtnik me je malo motil. Počakala sem par minut, da se je Igor vrnil od koče. Nato sva se spustila na poljansko stran in v Javorje.

                                                          Javorje

Tu pa kava z atijem  in najboljši mamin segedin. Mami je zašila hlače. Ke rsem imela sabo nahrbtnik sem nabrala še mlade koprive, ki sem jih imela potem za večerjo. Mmmm,najboljše. 

  

Ko rastejo....

 

                                                         ...ko se kuhajo...... 

                                              ......in na krožniku.

   Vračala sva se po poljanski dolini, lepo je letelo, ker nama je pomagal veter.

        Res lepo je iti v Javorje. Tam sem doma. Živim v Loki, a v Javorjah sem DOMA

Slišala sem ptičko pet....

 

 Kalužnice

Že skrajni čas, bi rekla. 
  Ko sem se vračala iz službe, sem pod mostom, na bregu opazila mavrahe. Doma sem še nekaj časa mencala, a mi žilica ni dala. Čeprav je bilo hladno in oblačno, saj je vso dopoldne padal dež, sem na hitro šla en krog ob Sori, kjer se mi je zdelo, da bi skoraj morali rasti mavrahi.Čeprav jih tu še nisem iskala. Vedno sem jih nabirala le v Javorjah. Točno sem vedela kje.Kar dolgo sem rabila da sem našla
pet lepih smrčkov. Vse na enem kupu, Je bilo pa že kar dobro prehojeno in prebrskano.

 In ravno, ko sem jih trgala sem zaslišala še kukavico. Ali to pomeni da bo moja letošnja gobarija uspešna? Denarja sigurno ne bo. Vse, kar sem imela s sabo, je bil en žeton za nakupovalni voziček.

 

 

Križna gora

Križna gora zadaj Lubnik 

  Dan je bil prav kičasto lep in topel. Edino, kar je motilo, je bil veter, ki je res pošteno pihal. Zato sva se odločila da skočiva samo na Križno goro. Nič posebnega. Dobrih deset kilometrov v obe smeri. Le da se na treh kilometrih dvigneš za 360 metrov. Klanec, ki kar ne popusti do vrha.

 

Prvi del klanca.... 

  

 zadnji del klanca...

vmes je pa ...klanec..

  In, da bi bilo res težko, sva rekla, da greva s cestnim kolesom. Kajti, z gorcem je zaradi prestav laže. Igor je seveda šel naprej in se na vrhu obrnil ter mi prišel nasproti. Potem sva skupaj šla do vrha.

 

  Ker sva se skoraj ves čas peljala po gozdu in v zaveterni legi naju je čisto na vrhu prav presenetil veter, ki je pihal v sunkih tako močno , da me je kljub temu da nisem lahka, lepo premetal po cesti. res pa je da nisem še navajena visokih obročev, ki jih imam na novem kolesu.

Sorško polje, proti Ljubljani

Zaradi vetra sva hitro obrnila. Spustov po asfaltu ne maram (še). Počasi se bom tudi tu navadila na novo kolo in karbon. Tudi dasnes še nisem slišala kukavice.

Ožbolt

 

 Ožbolt

  "Greva na gorca," mi je rekel mož:

Super, na makadam, v gozd, ki je zdajle tako lepo sveže zelen. Le še to sem morala "stuhtati" kako bi jaz bolj uživala. in sem mu predlagala , da naj naredi še en ovinek čez Zavrh in se na Ožboltu dobiva. Njemu je bilo prav. Me vsaj nebo čakal. Meni pa tudi, bom lepo v miru grizla v klance in se ustavila kjer se mi bo zdelo. Morda bom slišala kukavico, videla kakšno žival...

 

 

Čebelnjak, okrog katerega je bilo vse polno čebel

Hišica za sušenje sadja

 

Borovnice cvetijo 

  In res sem uživala. V čudoviti živo zeleni barvi bukev in vse prej kot v tišini, saj so ptice prav lepo pele okrog mene. Le kukavice ni bilo. Kar ustavljala sem se in uživala v gozdu. Tako, da me je mož nekje na sredi klanca že dohitel. 

  Do vrha sva potem šla skupaj. Kratek postanek ob cerkvi in nato spust mimo sv. Andreja v dolino. Spet druge vrste uživancija. Adrenalinska. Ta spust mi je eden ljubših. Hiter, tekoč in zame ravno prav težak, da lahko še kaj okrog sebe vidim.

Lepa turca, kratka in slatka, s kar zahtevnim klancem in spustom na katerem imam ves čas usta do ušes. Najboljši antidepresiv. Le kukavice še vedno nisem slišala.

1.Nedeljska ženska runda

Jutro je bilo oblačno, temačno in mokre ceste so mi že navsezgodaj hotele kvariti razpoloženje. Po nekaj telefonskih pogovorih smo se vseeno odločile da gremo. Če drugega ne, pa vsaj na kavo na Štenge. 

Ob dogovorjeni uri smo rundo štartale tri. Darja, Katja in jaz. Po, še vedno popolnoma mokri cesti, smo se zapeljale proti Železnikom. Izogibale smo se lužam, povoženim žabam in deževnikom...bljak.

V Železnikih smo že ujele prve sončne žarke, ki pa so se v klanec proti Dražgošam, skrili za meglo.

 V Dražgošah je bila megla najgostejša. Ustavile smo se toliko, da smo si oblekle vetrovke in nadaljevale proti Jamniku.

 Mimo lepe cerkvice svete Jederti ( zavetnica romarjev in popotnikov in zaščitnica proti mišim in podganam) v Lajšah. Kmalu zatem smo zavile v dolino v Nemilje. Tu smo se pa že peljale po soncu, ki nas je prijetno ogrelo.

   Tudi cesta je bila od tu naprej že skoraj suha. Nadaljevale smo lepo vožnjo skozi Besnico in Stražišče nazaj v Šk. Loko na Štenge, kjer sta se nam malo kasneje pridružila še moj in Katjin mož, ki sta odpeljala svojo rundo.

  Kljub vlažnemu in hladnemu začetku smo odpeljale lepo, malo krajšo rundico. Na koncu je naneslo vsega 53 km.