Po Baški grapi v Cerkno in čez Kladje domov

  Napoved je bila najboljša, če odpišemo veter. Sončno, temperature čez dvajset stopinj in razpisana res lepa runda. Iz Škofje Loke na Petrovo brdo, nato po Baški grapi do Bače pri Modreju in preko Cerknega in Kladji nazaj v Škofjo loko. 

 Zbor je bil ob pol devetih na Štengah. Zbralo se nas je kar precej čeprav sem pričakovala večje število, a smo kasneje ugotovili, da jih je precej šlo kolesarit v Istro. Fantje so medse vzeli Valerijo, ki je resnično dobro pripravljena in bi se s Katjo, Marušo in mano najbrž dolgočasila. Ali bi pa me umrle že v prvi polovici, no Katja morda ne, jaz in Maruša pa sigurno.

Prvi kilometri v selško dolino so bili precej hladni in z vetrom v prsa. Do Dolenje vasi smo še sledile fantom, nato pa so se kilometer za kilometrom oddaljevali. Do Železnikov je bilo še precej prometa, od Železnikov naprej pa prometa skoraj ni bilo več, le zelo slaba cesta in seveda veter. 

 Na Petrovem brdu smo se oblekle in se spustile na primorsko stran. Kar precej spusta nas je pripeljalo v Podbrdo. Raztegnjeno vas, ki med obema bregovoma nima prostora niti za eno igrišče, ki pa je zelo lepo urejena in čista.

 Povsod polno rož in lepih vrtov okrog hiš. Kasneje se dolina malce razširi a še vedno je komaj dovolj široka za cesto, rečico Bačo in železnico, kise vsake toliko časa pokaže in spet skrije v tunelih.

 V Bači smo se ustavile in spile kavo. Nadaljevale smo ob reki Idrijci proti Cerknem. Še tam en postanek na črpalk.

 

 Nato pa smo zagrizle v klanec. Kladje. Po osemdesetih kilometrih prav nebodigatreba. Ob misli, da sem ga na maratonu Franja vozila pri skoraj 35 stopinjah in ob lepih razgledih na kmetije, ki so posajene v bregove in vse lepo urejene, precej lepše kot marsikatera na ravnini, sem tudi ta klanec brez težav premlela do vrha. Katja se nama je kmalu na začetku odpeljala naprej, jaz pa sem malce pred Marušo grizla v breg in ji z drobnimi lažmi o dilžini klanca in številu ovinku skušala skrajšati muko. Skupaj sva prišji na vrh, kjer je bila Katja že pošteno ohlajena.Sledil je le še spust v Poljansko dolino in vrnitev v Škofjo Loko, kjer so nas na Štengah čakali pivo in fantje. Po prevoženih 125 kilometrih in 1400 metrih  v višino smo si vsaka eno pivo tudi zaslužile.