Križna gora zadaj Lubnik
Dan je bil prav kičasto lep in topel. Edino, kar je motilo, je bil veter, ki je res pošteno pihal. Zato sva se odločila da skočiva samo na Križno goro. Nič posebnega. Dobrih deset kilometrov v obe smeri. Le da se na treh kilometrih dvigneš za 360 metrov. Klanec, ki kar ne popusti do vrha.
Prvi del klanca....
zadnji del klanca...
vmes je pa ...klanec..
In, da bi bilo res težko, sva rekla, da greva s cestnim kolesom. Kajti, z gorcem je zaradi prestav laže. Igor je seveda šel naprej in se na vrhu obrnil ter mi prišel nasproti. Potem sva skupaj šla do vrha.
Ker sva se skoraj ves čas peljala po gozdu in v zaveterni legi naju je čisto na vrhu prav presenetil veter, ki je pihal v sunkih tako močno , da me je kljub temu da nisem lahka, lepo premetal po cesti. res pa je da nisem še navajena visokih obročev, ki jih imam na novem kolesu.
Sorško polje, proti Ljubljani
Zaradi vetra sva hitro obrnila. Spustov po asfaltu ne maram (še). Počasi se bom tudi tu navadila na novo kolo in karbon. Tudi dasnes še nisem slišala kukavice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar