Dom v Tamarju - lepo turistično

 

 Zadnji dopustniški dan sva se odločila , da greva na Gorenjsko. V Kranjsko Goro. Na kavo, pivo, sladoled, malo "pošetkat"...... Zakaj ne bi s sabo vzela koles? Cestno, gorsko?

 Odločila sva se za gorska, da se bova samo malo zapeljala po Kranjski Gori in morda malo po kolesarski stezi proti Italiji.

 Ko sva parkirala avto v Kranjski Gori sem bila res presenečena nad ogromno množico kolesarjev, ki so se vozili sem in tja po mestu (saj je Kr. Gora mesto, ali kako??) Skoraj tako, kot pred startom Juriša na Vršič, le da so bili kolesarji vseh mogočih vrst. Od mamic in očkov s prikolicami in sedežki, do elekrtičnih koles, specijalk, ponijev, vseh mogočih treking koles, do res hudih povnovzmetenih s kolesarji, obloženimi s čeladami, ščitniki za noge in hrbet. Slednji so se podali na progo, ki je namenjena DH spustom. To bi bilo zanimivo enkrat iti preizkusiti.

 Zapeljala sva se po kolesarski  stezi proti Ratečam. Na križišču, kjer steza prečka cesto, ki pelje v Tamar sva se ustavila.Kaj če bi se zapeljala v Tamar..? Ja, greva gor. Že pozimi, ko v teh koncih tečeva na smučeh, je proga v Tamar ena najlepših.

 

 

  

 Mimo na novo zgrajenega Nordijskega centra v Planici, in nato še naprej v dolino pod Poncami, kjer nas prav na koncu prijazno sprejme Dom v Tamarju. Do sem sicer ni daleč, je pa nekaj prav nemarnih klancev, ki poleg naklona še bolj utrudijo s slabo podlago. A kot sem rekla, do doma je iz Planice le dobre 3 kilometre. 

 

 

 Pri domu sva se malo ustavila in kljub temu, da imajo res precej veliko kulinarično ponudbo za takšno malo postojanko, sva le nekaj popila in se, preden sva se spustila nazaj proti dolini, ustavila še pri slapu Nadiže. To je majhen a lep slap, kjer kasnejša Sava Dolinka prvič pride na dan. Potok, ki se nabira ob vznožju slapa, že po dvestotih metrih ponikne in se kasneje pokaže na plano pri Ratečah, kot vsem poznani in splošno veljavni izvir Save Dolinke - Zelenci. 

 Ko sva se vračala, sva želela iti še na kavo v zadnjo gostilno tik pred bivšo mejo z Italijo, k Sokliču (nekdanji član tekaške reprezentance) a se iz kolesarske steze, ki pelje le dobrih sto metrov mimo, ne da priti. Zato sva se zapeljala čez vas Rateče in nazaj v Kranjsko Goro in tam spila kavo. 

 

 

 Na poti domov sva se ustavila še na kosilu v Lovskem domu v Žirovnici. Kdor ima rad velike porcije mu priporočam.  

  Še tole. Tale medo je v kletki pri omenjenem gostišču. Morda ni imel druge možnosti za preživetje. Ni mi všeč če imajo živali tako omejen prostor. A upam, da lovci že vejo zakaj.....

Blegoš

 

 Že skoraj eno leto nisem bila peš na Blegošu in skrajni čas je bil, da spet grem. Pa tudi po enem tednu počitka (lenobe) se je bilo treba spet spraviti malo v pogon.  Že pred dnevi sva se z Ido dogovorili da pridem zjutraj v Javorje in da gre z mano. 

  Ob pol šestih me je že čakala v Javorjah pred hišo. Na Črnem Kalu sva bili prvi in ko sva se začeli vspenjati po grebenu proti vrhu, je bilo v gozdu še malo temačno in kar precej hladno.  Vendar je hlad prav prijal na vso vročino v teh dneh. Steza najprej pelje skozi smrekov gozd in po dobrih dvajsetih minutah, ko pridemo zares na greben se smreke začnejo umikati bukvam. Pot po grebenu je meni najljubša. Resda se kar postavi pokonci, a zaradi razgledov in same poti, ki tako lepo pripelje na vrh, grem najraje tu. 

Ko sva prišli do bunkerja je sonce že prijetno grelo v hrbet. Malo sva počili, popili in nadaljevali pot, mimo spomenika nesrečnemu planincu in naprej proti vrhu . Ko se steza malo poravna in zavije v desno, se vedno redkejše bukve povsem umaknejo posameznim borovcem in nizkim grmom sleča. Prišli sva do električnega pastirja, kjer je bilo treba iti čez. In pravo akrobacijo s palicami sem izvedla, da sem dobila zanko iz žice čez količek in sva čez spodnjo žico le stopili in na drugi strani spet enako "kvačkanje" s palicami da bi zanko nasnela nazaj. Ida, ki je zadevo le opazovala je potem, ko je videla moj trud, zanko prijela z roko in jo namestila na kol. Jaz se teh pastirjev bojim, ker sem že dvakrat dobro ujela elektriko v roko. In elektrike ne maram. A mi je Ida pokazala, da tista žica s katero sem se jaz trudila, sploh ni bila povezana s pastirjem. Dobro, včasih je dobro, če si problem najprej ogledaš in šele nato ukrepaš.

   Travnata "kapa" Blegoša je v tem času polna raznega cvetja in mehka trava kar sama vabi k počitku. Najprej sva šli do vrha in vpisne knjige, a je veter tako pihal, da sva se spustili malo proti koči in se vsedli v mehko travo. Krave so se pasle na vrhu in naju radovedno gledale, saj sva bili med prvimi, če ne celo prve ta dan na vrhu. Ura je bila le nekaj čez sedmo in bilo je še vedno precej hladno. Veter se je malo umiril in sonce je vsako minuto bolj toplo grelo. Razgledi z vrha Blegoša so res lepi. In če je nebo oprano in jasno, kar je najbolje takoj po dežju, se vidi celo Tržaški zaliv. Tega danes nisva videli, Julijci s Triglavom so bili v oblakih, videl se je Krn, tudi Nanos je bil v megli, Ljubljanska kotlina tudi. Bližnji vrhovi Ratitovca, Sorški vrhovi (Dravh, Lajnar, Slatnik in Možic) Porezen in Črni vrh, pa so ležali pred nama kot na dlani. Črna Prst in spodnji bohinjski hribi so se lepo videli

Pri koči vetra ni bilo in posedeli sva še tu, na soncu in se ogreli. S čajem in ocvirkovico. Dober zajtrk.

 Nekaj pohodnikov je že prišlo mimo. Šli so naprej na vrh ali pa so se spuščali z vrha.

Midve pa sva se odpravili v dolino. Po nekdaj lepi stezi, ki so jo razširili zaradi spravila lesa sva se odpravili na Prvo Ravan. In naprej po cesti proti Črnemu Kalu. Pri spomeniku borcem sva se ustavili, zaradi razgleda v dolino in ko sva pogledali še nazaj v bregove Blegoša sva med skalami opazili še košuto, ki se je pasla. 
 Na Črnam Kalu kjer je bilo zaparkiranih že kar precej avtomobilov. Tu sva zaključili najin pohod.

  

 Najprej mimo visokih smrek

  

Bili sva prepozni za sončni vzhod na vrhu, a tudi na sredi poti je uredu.

Sonce se je pokazalo izza Koprivnika

  

Pri bunkerju je za nama že več kot pol poti

 

 

 

Ratitovec

 

Presneti električni pastir

 

 

 

Planika ali očnica (slikana v koritu pred kočo)

 

Ciklama in Murka

 

Rjasti sleč

 

Tele pa ne poznam. Z Ido sva ji rekli "Blegaški riglčk"

Če kdo ve ime, prosim na j mi pove

 

Samoperka 

 

 Velecvetni naprstec - zelo strupen

 

 Turška lilija 

  

  

 

 

 

 Tudi jagode sva še jedli med potjo

 

 

  Tamle so pa Javorje

16. CESTNO GORSKA DIRKA POLJANE- STARI VRH

 Prva od petih tekem, ki sestavljajo pokal polanskih puklov ali PPP je Vzpon na Stari vrh. Dirka na popolnoma domačem terenu, saj se peljemo skozi Javorje, kjer sem doma,  a zame ena najtežjih. Z naklonom, ki nikakor ni pisan na moje kilograme. A nekako mi je všeč. Kdo bi razumel. Se pač rada mučim. Sicer se v te klance večkrat peljem sama, Kar tako, a to je drugače, kot na tekmi, ko gledam nazaj, koliko jih je še zadaj....če sploh še kdo. Na ta vzpon pride kar precej dobrih tekmovalcev, saj tekma šteje za pokal Slovenije

 Ta vzpon je štel tudi za naše klubsko točkovanje za GP. Zato smo se zbrali kot običajno na Štengah in se skupaj odpeljali v Poljane na štart. Bilo nas je nekaj manj kot običajno, saj so se že začeli dopusti. Na štartu smo bile štiri kolokovke in deset kolokovcev. In še 130 ostalih tekmovalcev.

Nekaj ogrevanja je bilo vseeno potrebnega tja gor proti klancu, čeprav smo se že pripeljali iz Škofje Loke. Zame spet ogrevanje, ki se mu tako le reče. Bolj preganjanje nervoze in treme. "Sms" domov v Javorje, da si zagotovim vsaj dva navijača ob progi, a moj telefon se je odločil in sporočilo dostavil točno čez dve uri in pol. Uglavnem, doma niso vedeli, da sploh je kakšna tekma.

 Ob desetih je bil štart. Dobro, čez eno uro bo vse za mano, čakal me bo samo še spust nazaj v Poljane. Začela sem lepo a takoj, ko se je začel klanec, sem ostala zadaj.  Pridružil se mi je Jaka, sošolec iz osnovne šole, na gorskem kolesu. In skupaj sva se peljala vso pot. In se vso pot pogovarjala, kar pomeni, da imam še nekaj rezerve. Skozi Javorje in nato čez Murave, navijačev ni bilo več, kakšen domačin je pa še stal kje ob cesti in z vsemi sem kaj poklepetala. Pretirano se mi res ni mudilo, saj sem vedela da sem zadnja. Z Jakom sva v cilj na Grebljici prišla skupaj. V dobrih petdesetih minutah (pa še nekaj). Nazaj v Poljane je pa letelo. O, to pa. 

 V Poljanah je bila podelitev pokalov in medalj za PPP, za občinsko prvenstvo in za memorial Draga Kisovca ter za pokal Slovenije.

Koloka zopet ni ostala praznih rok. Valerija Mrak, tretja generalno med ženskami. Draksler Andrej tretji v kategoriji moški do 30.  In nenazadnje smo kot druga najštevilčnejša ekipa dobili še lep pokalček. Kar smo proslavili kasneje še na Štengah.

 Res lepa dirka, lepo pripravljena in organizacija na nivoju. Čestitke organizatorju, torej Športnemu društvu Poljane. Se vidimo naslednje leto.

 

  

 Tatjana, Katja in jaz

 

Spet v Poljanah

 

Vesela Valerija  

 

Za tole s(m)o se boril

 

 

 Najboljši

 

.Pokal za drugo najštevilčnejšo ekipo

 

 

Jaka na stopničkah. Z njim sva vso pot skupaj gonila 

 

Na koncu smo bili vsi na "Štengah"