Blegoš

Že skoraj eno leto nisem bila peš na Blegošu in skrajni čas je bil, da spet grem. Pa tudi po enem tednu počitka (lenobe) se je bilo treba spet spraviti malo v pogon. Že pred dnevi sva se z Ido dogovorili da pridem zjutraj v Javorje in da gre z mano.

Ob pol šestih me je že čakala v Javorjah pred hišo. Na Črnem Kalu sva bili prvi in ko sva se začeli vspenjati po grebenu proti vrhu, je bilo v gozdu še malo temačno in kar precej hladno. Vendar je hlad prav prijal na vso vročino v teh dneh. Steza najprej pelje skozi smrekov gozd in po dobrih dvajsetih minutah, ko pridemo zares na greben se smreke začnejo umikati bukvam. Pot po grebenu je meni najljubša. Resda se kar postavi pokonci, a zaradi razgledov in same poti, ki tako lepo pripelje na vrh, grem najraje tu.

Ko sva prišli do bunkerja je sonce že prijetno grelo v hrbet. Malo sva počili, popili in nadaljevali pot, mimo spomenika nesrečnemu planincu in naprej proti vrhu . Ko se steza malo poravna in zavije v desno, se vedno redkejše bukve povsem umaknejo posameznim borovcem in nizkim grmom sleča. Prišli sva do električnega pastirja, kjer je bilo treba iti čez. In pravo akrobacijo s palicami sem izvedla, da sem dobila zanko iz žice čez količek in sva čez spodnjo žico le stopili in na drugi strani spet enako "kvačkanje" s palicami da bi zanko nasnela nazaj. Ida, ki je zadevo le opazovala je potem, ko je videla moj trud, zanko prijela z roko in jo namestila na kol. Jaz se teh pastirjev bojim, ker sem že dvakrat dobro ujela elektriko v roko. In elektrike ne maram. A mi je Ida pokazala, da tista žica s katero sem se jaz trudila, sploh ni bila povezana s pastirjem. Dobro, včasih je dobro, če si problem najprej ogledaš in šele nato ukrepaš.

Travnata "kapa" Blegoša je v tem času polna raznega cvetja in mehka trava kar sama vabi k počitku. Najprej sva šli do vrha in vpisne knjige, a je veter tako pihal, da sva se spustili malo proti koči in se vsedli v mehko travo. Krave so se pasle na vrhu in naju radovedno gledale, saj sva bili med prvimi, če ne celo prve ta dan na vrhu. Ura je bila le nekaj čez sedmo in bilo je še vedno precej hladno. Veter se je malo umiril in sonce je vsako minuto bolj toplo grelo. Razgledi z vrha Blegoša so res lepi. In če je nebo oprano in jasno, kar je najbolje takoj po dežju, se vidi celo Tržaški zaliv. Tega danes nisva videli, Julijci s Triglavom so bili v oblakih, videl se je Krn, tudi Nanos je bil v megli, Ljubljanska kotlina tudi. Bližnji vrhovi Ratitovca, Sorški vrhovi (Dravh, Lajnar, Slatnik in Možic) Porezen in Črni vrh, pa so ležali pred nama kot na dlani. Črna Prst in spodnji bohinjski hribi so se lepo videli

Pri koči vetra ni bilo in posedeli sva še tu, na soncu in se ogreli. S čajem in ocvirkovico. Dober zajtrk.

Nekaj pohodnikov je že prišlo mimo. Šli so naprej na vrh ali pa so se spuščali z vrha.

Midve pa sva se odpravili v dolino. Po nekdaj lepi stezi, ki so jo razširili zaradi spravila lesa sva se odpravili na Prvo Ravan. In naprej po cesti proti Črnemu Kalu. Pri spomeniku borcem sva se ustavili, zaradi razgleda v dolino in ko sva pogledali še nazaj v bregove Blegoša sva med skalami opazili še košuto, ki se je pasla.
Na Črnam Kalu kjer je bilo zaparkiranih že kar precej avtomobilov. Tu sva zaključili najin pohod.