Grmada in Šmarna gora

 Na Šmarni gori sem bila šele enkrat. Lansko leto tik pred pričetkom ukrepov. Čeprav me nikoli ni posebej mikala, pa me je že lani prijetno presenetila. Zato sem teti, ki me je večer prej kar tako poklicala in med pogovorom omenila da greta s Frenkom naslednji dan na Šmarno ter me povabila, če grem z njima, z veseljem pritrdilno odgovorila. 

 

Običajno Frenk in Anica gresta že zgodaj, a sta danes počakala mene in smo iz Medvod odšli šele ob enajsti uri. Zapeljali smo se do Pirnič, kjer smo parkirali na urejenem parkirišču (plačljivem) in se preko polja podali proti vrhu.

 

 

 

 

 

 

 

 

Širokolistna lobodika

 

 

Pot je bila najprej malo blatna, saj je še prejšnji večer padal dež, a ko smo se malo dvignili in se je zemlja umaknila peščeni podlagi je bila steza prav prijetna. Po senci skozi gozd smo premagali najhujšo strmino in ko smo prišli na cesto in malo kasneje na travnik se je pot precej izravnala. Na sedlu smo se odločili, da gremo prej še na tri metre višji sosednji vrh Grmado, ki je bil meni celo bolj všeč, kot Šmarna. Vrh samo s klopico in nekaj oznakami ter skrinjico z žigom, predvsem pa skoraj neobljuden. Kar dolgo smo opazovali razglede na Ljubljano in okolico. 

 

 

 

Na Grmadi

 

Jesenček

Spustili smo se nazaj na sedlo in se povzpeli še na nasprotni breg mino kapelice svete Sobote do vrha Šmarne gore. Tu smo poiskali prazno klopico in spili zelo dober čaj. Mudilo se nam ni nikamor. Tudi tu smo dolgo sedeli in gledali na Ljubljano. 

 

                                                Kapelica Sv. Sobote

Ko smo se vrečali smo se ustavili še pri zvončku in kapelici svetega Antona in se nato po isti poti vrnili na izhodišče.

Čeprav sem se dolgo, dolgo otepala obiska Šmarne gore, me tudi toktat (drugič) ni pustila ravnodušne. Lepo je, lepa hoja, lepa pot, z vrha prelepi razgledi in sigurno še pridem. 

 

 

Prelepe nežne šmarnice,

 pri kapelici so bile še lepe, v gozdu pa so že odcvetale

Podrobnejši opis pa na tej povezavi, ko sem na Šmarno goro šla prvič, sredi januarja 2020: https://bitividetivedetigibati-ziveti.blogspot.com/2020/01/smarna-gora.html

Gabrška gora - Stari vrh - Javorje

 Po deževnem tednu je bila nedelja že drugi povsem sončen dan. Soboto sem izkoristila za dobrih sedemdeset kilometrov uživanja na cestnem koles, nedelja pa je bila namenjena mojemu drugemu kolesu - elektrončku. Še vedno sem prepričana, da je bil to lani najboljši nakup in še nikoli ga nisem niti za sekundo obžalovala. Igor se je odpeljal s specialko in dogovorila sva se, da se kasneje, ko oba zaključiva, dobiva v Škofji Loki na terasi ob pivu. (seveda sem jaz svoj izlet podaljšala za dve uri😊) 

 

Čisto in oprano nebo je obljubljalao lepe razglede. Skupaj sva se zapeljala v mesto od koder je Igor šel proti Gorenjski, jaz pa v Poljansko dolino proti Logu. Kjer se je dalo sem se peljala po stranski cesti, no po stari cesti, kjer ni bilo prometa. 

 

 

Stara cesta ob Sori

Na Logu sem zavila v klanec in se najprej ustavila pri cerkvi sv. Volbenka.

 

Sv. Volbenk

 

Tavčarjev dvorec

 

Nato sem spet nadaljevala v klanec in prišla do križišča, kjer se cesta odcepi proti Smoldnu. Tu sem srečala sodelavca, ki je družino peljala na izlet - s kočijo. Vprežena je imel dva res lepa in ubogljiva konjička. Po klepetu mi je priporočil makadamsko pot do vrha, za kar sem mu res hvaležna, saj mi asfalt ni preveč dišal. 

 

 

Nedeljski izlet

Po makadamski poti sem se pripeljala do cerkvice na Gabrški gori. Tu sem malo počila in nato nadaljevala vožnjo do sedla, od koder se prelepo vidijo domači griči ter del Karavank in Kamnišo Savijske Alpe. 

 

Spustila sem se do prve kmetije in se mimo nje po travniškem kolovozu spustila do Pardol in od tam nadaljevala naprej mimo Mlake do Starega vrha.

 

Oglje bo

 

Tja gor grem - Koča na Starem vrhu

 

Zapreval

 

 

Ustavila sem se pri Družinskem parku, da bi z Marijo naredila kakšno sliko za reklamo, a je bilo toliko obiskovalcev, da sem jo pustila delati in se odpeljala do koče na Starem vrhu na kokto in štrudelj. Ura je bila že okoli ene in od skodelice mlečnega riža ob osmi uri za zajtrk ni ostalo veliko. Kosila, ki so jih stregli okoli mene so omamno dišala. A mene je že klical Igor, da me čaka doma in da bova delala pico. 

 

Zip line 

 

 

Pri koći so res leoi razgledi  - Selška dolina

Mize, ki jih je zaradi predpisov NIJZ-ja precej majn so bile vse zasedene in tudi rezervirane. Zato sem na hitro pojedla malico in sprostila mizo za druge, ki so prišli na kosilo. Spustila sem se nazaj, tokrat proti Javorjam. Domov na kavo.

 

 

Na Poljansko dolino preko streh Četene Ravni

 

Sv Tilen - Javorje

 

Na Grič zadaj Lom

 Z mami in očetom ter sestro Ido smo spili kavo.  Domov sem se odpeljala čez Mlako in mimo Podmlačana v Lušo in po neprijetni glavni cesti do Škofje Loke. 

 

 

  

  

Japk u griu (z Anico ga poznava)

  

  

Mlaka

 

V dolino

 

 

Bezgova kukavica

 

Tudi ta je bezgova kukavica, le da je rdeče barve. 

Ime imata po tem da dišita po bezgu. Obe sta vpisani na rdeči seznam ogroženosti in sta zaščiteni. Pri nas raste preko trideset vrst kukavičevk, ki spadajo med orhideje. 

 

  

Skrečnik

  

S slamo pokrita hiša v Pstotah

Lpo popoldne, z glavo na off ter s ponim fotoaparatom slik sem izletzaključila doma pred hišo, kjer me je že skoraj dve uri čakal Igor. 
.