Na Šmarni gori sem bila šele enkrat. Lansko leto tik pred pričetkom ukrepov. Čeprav me nikoli ni posebej mikala, pa me je že lani prijetno presenetila. Zato sem teti, ki me je večer prej kar tako poklicala in med pogovorom omenila da greta s Frenkom naslednji dan na Šmarno ter me povabila, če grem z njima, z veseljem pritrdilno odgovorila.
Običajno Frenk in Anica gresta že zgodaj, a sta danes počakala mene in smo iz Medvod odšli šele ob enajsti uri. Zapeljali smo se do Pirnič, kjer smo parkirali na urejenem parkirišču (plačljivem) in se preko polja podali proti vrhu.
Pot je bila najprej malo blatna, saj je še prejšnji večer padal dež, a ko smo se malo dvignili in se je zemlja umaknila peščeni podlagi je bila steza prav prijetna. Po senci skozi gozd smo premagali najhujšo strmino in ko smo prišli na cesto in malo kasneje na travnik se je pot precej izravnala. Na sedlu smo se odločili, da gremo prej še na tri metre višji sosednji vrh Grmado, ki je bil meni celo bolj všeč, kot Šmarna. Vrh samo s klopico in nekaj oznakami ter skrinjico z žigom, predvsem pa skoraj neobljuden. Kar dolgo smo opazovali razglede na Ljubljano in okolico.
Spustili smo se nazaj na sedlo in se povzpeli še na nasprotni breg mino kapelice svete Sobote do vrha Šmarne gore. Tu smo poiskali prazno klopico in spili zelo dober čaj. Mudilo se nam ni nikamor. Tudi tu smo dolgo sedeli in gledali na Ljubljano.
Ko smo se vrečali smo se ustavili še pri zvončku in kapelici svetega Antona in se nato po isti poti vrnili na izhodišče.
Čeprav sem se dolgo, dolgo otepala obiska Šmarne gore, me tudi toktat (drugič) ni pustila ravnodušne. Lepo je, lepa hoja, lepa pot, z vrha prelepi razgledi in sigurno še pridem.
Podrobnejši opis pa na tej povezavi, ko sem na Šmarno goro šla prvič, sredi januarja 2020: https://bitividetivedetigibati-ziveti.blogspot.com/2020/01/smarna-gora.html
Ni komentarjev:
Objavite komentar