Že pred mesecem, ko sva se s stricem Frenkom zadnjič videla mi je rekel: "Hermina, zdej bo pa spet cajt za Brezje?!"
Ja, res je, vsako pomlad in jesen že več kot deset let gremo na Brezje. Včasih je skupinica večja, včasih manjša, vedno pa grem. Anica, Frenk in jaz smo nekako stalna ekipa. Ker mi v jeseni vedno zmanjka prostih sobot, sem tole rezervirala že dva meseca vnaprej. 3 oktober - ravno na moj rojstni dan. Sicer nisem ravno preveč navdušena nad praznovanji, sploh svojega r.d., pa je bil to še dodaten razlog, da svoje težave in prošnje peš nesem tja, k Mariji. Moje "težave" so se pokazale že na poti, kjer me je brez problemov več kot dohajala mami, ki se nam je letos pridružila na poti. Povabili smo tudi Mirkota, ki je tudi prehodil vso pot, ter Veroniko, Eriko in Lucijo. Tri sestre, ena nečakinja ena teta, mami in dva strica, smo se tako v soboto zjutraj podali na romanje na Brezje. Iz Javor, kjer nam je Ida skuhala kavo in smo pozdravili očeta, smo krenili, ko se sonce še ni prikazalo izza Gabrške gore.
Ko smo prišli iz Murav na Kras pa je sonce že počasi začelo greti najprej nas in se potem spuščalo nad Javorje, ki so se začele v jesenskih barvah greti v prvih sončnih žarkih. Prelepo vreme se je obetalo in če smo imeli v začetku še dolge rokave, smo se kasneje vsi slekli v kratke, Erika celo v kratke hlače in nikogar ni zeblo. (razen Lucija je imela težave in jo je ves čas pomalem zeblo, hja, bo treba kako kilo dobiti, za zimsko izolacijo😁)
Četena Ravan se je kopala v soncu. Srečali smo prve pridne vaščane, Tavčarjeva mama nam je zaželela srečno pot in šli smo naprej. Mimo cerkve svetega Brikcija preko prevala v Zapreval.
V Zaprevalu smo šli kar naravnost na kolovozno pot, ki je kazala smer v Rovt. Ta del poti je res lep, Razgledi na Karavanke in Julijske Alpe so bili tokrat lepi in Tudi v dolino se je videlo res daleč. Že prej v Krasu sva z lucijo videli dve srni, ki sta skočili čez cesto, tu pa začuda nismo videli nobene divjadi. Po kratkem spustu, smo prišli do žage, kjer pa je vsenaokrog polno lesa. In glede na to, da je tudi pri nas doma oče včasih imel žago in delal z lesom, sem videla samo ogromno dela in skrbi. Mi pa smo šli naprej.
Od žage naprej se pot nekaj časa dviguje in šli smo mimo lepe črede ovčk naprej do velike domačije "pr Gdel" in naprej do križpotja, kjer nas zanimiv kažipot usmeri v pravo smer. Tu je bil krajši počitek in mala maalica. Mami in Mirko sta morala paziti zaradi sladkorne, ostalim pa je tudi že prijal kak manjši energijski grižljaj.
Nato je hoja kar nekaj časa skoraj po ravnem, vmes mo nabirali tudi jurčke, ki jih nismo posebej iskali, a letošnja gobarska sezona je na vrhuncu in če ti pot prekriža lep jurček, ja kako bi lahko šel kar mimo. Erika je imela precej polno nvrečo. (iz blaga, da ne bi kdo imel pripomb😊) Ko pridemo Na Golico se pogled odpre na Selško dolino, Selca pod nami in griči, preko katerih še moramo priti. Nasproti nas so Lajše, kamor bomo danes tudi še prišli, le da je vmes še precej spusta v dolino. Meni zelo neugoden del poti, saj je klanec precejšen in moja načeta kolena (sejvemsamasemkriva) nimajo rada asfaltnih spustov. Nekajkrat smo sicer prečkali ovinke in tako skrajšali pot. Spodaj pri sori smo v bregu opazili steze, ki jih jeleni naredijo, ko se hodijo napajat k reki. Po prečkanju Sore, smo šli naprej v Selca, kjer nas je čakala Veronika, ki je pot na Brezje pričela tu. Mi so šli v pekarno in trgovino po malico, posedli smo se v park(ec)u in pojedli.
Nad Golico
Pogled v Selško dolino
"Kam pa greste"
Tu je bilo tokrat kar živahno. popravljali so ograjo na pašniku in pripravljali drva, tako da smo šli kar hitro naprej. Že tu smo prvič opazili veliko skupino romarjev, ki je že zavila po označeni stezi naprej proti vrhu. Mi pa smo šli kar po kolovozni poti naokoli in tako malce spet pretentali strmino. Domačin nas je ustavil in ko sem mislila, da bo jezen ker ne gremo po označeni poti, je le prijazno povedal da je prava pot drugje kot gremo mi in da je mislil, da bomo zašli, pa sem mu rekla, da smo našli daljšo, a bolj prijazno pot, kjer se izognemo klancu in se je le nasmejal in zaželel srečno.
Na vrhu, pri znamenju smo dohiteli skupino iz Svetih treh kraljev, ki je romanje prav tako začela v Javorjah. Nato smo se vse do Krope malo prehitevali in spet zaostajali. Na koncu pa smo do Brezji prišli več kot pol ure pred njimi, najbrž so imeli drugo pot.
Nadaljevali smo po položni poti do Jamnika, vmes natočili vodo v Smečku in opazovali dolino ter lepo Jamniško cerkev (sv Primož in Felicijan) Tu smo tudi prvič uzrli cerkev na Brezjah. Tokrat smo šli po zgornji, glavni cesti in ne skozi vas, kot gremo največkrat.
Na vrhu uzremo avtocesto in tu smo že čisto blizu cilja, le še čez cesto je treba priti. Šli smo ob cesti malce po daljši poti da smo se ognili ograji in prečkali regionalno cesto in ob njej po nadvozu tudi avtocesto. Le še kratek vzponček skozi gozdiček in uzrli smo baziliko pred nami. Zadnja ravnina se mi vedno vleče a tokrat smo kar hitro prišli do cerkve, kjer so nas že čakali naši prevozniki za domov, Frenk Jani in Igor. Z Janijem sta prišla tudi Ajda in David.
