Ljubljanski maraton 2017

  Spet so me pregovorili in spet sem šla. Ko sem Igorju po teku rekla, da drugo leto pa sigurno ne grem več, se je samo smejal......saj me pozna.  Tek je bil ravno takšen, kot lansko leto, po isti trasi (edino, če niso kakšnega kilometra dodali, ne vem, nekam veliko minut se je na koncu nabralo ;-) ). Še vreme je bilo dokaj podobno lanskemu, le da je nekje na sredi pričelo prav nemarno pihati (najbrž sem tu izgubila tistih 15 minut ;-) ) Le jaz sem bila še slabše pripravljena, v nogah vsega skupaj točno 31,6 natečenih kilometrov v zadnjih dveh mesecih in nekaj dodatnih kg. na ta zadnji. Super.  A pri meni je trma najbolj natreniran del. 

  Lanska ekipa je bila precej okrnjena in zjutraj smo se v Ljubljano odpeljali le Jaka, Maja in jaz. In seveda naš šofer, oblekonoša in potrpežljivi "čakalec" ob progi Igor.

  Ker je bilo vse precej podobno lanskemu letu ne bom dolgovezila. Jaka in Maja sta takoj po startu poletela in se izgubila izpred oči.....Mojih deset kilometrov sem pretekla, tako kot lani, s fotoaparatom v roki...Tole je moja fotozgodba:  

 

Malo smo še trdi od mraza......in od treme..

 

 

Maja je stvar vzela resno. Se ogreva....

 

 

Hja, tik pred štartom.....

 

Takole nas je pa videl Igor, zgubljene v množici...

 

 

Kot vsako leto so nam ritem prvi in zadnji  kilometer držali člani skupine Strojmachine.  

 

Edini klanec na trasi, ki ga je potrebno premagati dvakrat (mislim tist tam na drugi strani,

ko se je treba iz podvoza dvigniti) Čeprav mi je garmin naštel kar 79 metrov v višino. Pojma nimam kje ker je res sama ravnina

 

 

Šele letos sem opazila da res tečemo mimo Bežigrajskega stadiona

 

 

Večkrat sem pogledala nazaj, to je dobro za samozavest, da vidim, da jih je še veliko za mano ;-)

 

 

Radio Antena v živo

 

 

Prva pihalna godba

 

 

Okrepčilna postaja, v lončkih pa voda (premrzla) kot vsako leto..

 

 

In letod prvič (ali pa jaz prejšnja leta mogoče nisem opazila) banane in mandarine......IN 

tule sem se pa obrnila in tekla celo par korakov nazaj, ko sem opazila, da je bila tudi čokolada, prava Gorenjkina čokolada.  

 

Brez veze, valjala se mi je v ustih, stopila se mi ni, pojesti je nisem mogla, ker sem preveč dihala, ven je tudi nisem mogla pljunit, bi kdo mislil da bruham, pa da bi jaz čokolado ven pljunila.....greh. Nikoli več. Drugič je ne bom vzela.

 

Navijači

 

 

Druga pihalna godba

 

 

 Cilj

 

 

Vsaj dve sekundi sem bila na vrhu števca, ko sem odmaknila fotoaparat se je pa kar od nekje pred mano pojavil gospod, ki se ni premikal v mojo smer in bi se direktno vanj zaletela, če me on nebi opazil. G, Jankovič.... 

 

Malo sem utrujena in vesela

 

 

Maja in jaz sva nazdravili 

 

  Jaka, Maja in Igor so me že kar nekaj časa čakali na dogovorjenem mestu. Ko sem se prebila skozi šotor s toplo juho, čajem in sadjem, sem jih poiskala in prav hitro smo se odpravili proti avtu in domov. Vmes smo se ustavili še na enem zdravilčku in naredili povzetek celotnega teka.  Lep dan je bil. Žal mi je samo, da smo od lanske ekipe bili samo mi trije.

 

Kompotela, Vrh Korena, Zvoh....krožna

  Jesen nam je letos res naklonjena. Temperature se čez dan še vedno dvignejo preko dvajset stopinj. Jutra so malce bolj sveža, a še vedno ne premrzla. Drevje se tudi v dolinah že počasi barva v rumene in oranžne odtenke in poti so polne listja.

 

   Za sobotno jutro so bile napovedane megle po dolinah, kar je pomenilo sonce više v hribih. Igor je imel v načrtu kolo, jaz pa sem šele v petek, potem, ko sem izračunala, da bodo drva, ki sva jih pripravljala za zimsko kurjavo, zvečer že pospravljena v kurilnico, poklicala Frenka in Anico. Predlagala sem jima Krvavec in okoliške vrhove. Frenk je rekel, da ne gre z nama. Bolijo ga kolena. Anica pa je bila (se mi zdi) kar vesela, da sem poklicala. Takoj se je strinjala s predlogom.

 

Pogled iz parkirišča na vrh Krvavca in anteno

  Zjutraj sva se odpeljali proti Krvavcu.  Vse do Cerkelj naju je spremljala megla. Više pa se je naredil lep sončen dan. Ko sva parkirali na parkirišču na koncu asfalta je bilo tam le kakih pet avtomobilov in manjši avtobus.

 

Na Kriški planini

  Kar po cesti sva se odpravili proti Kriški planini, kjer sva pod mostom preko katerega pozimi gre smučarska proga, ujeli markacije. Ob ograji sva se pod smrekami, ki so rasle v vrsti počasi dvigali proti robu gozda, kjer sva prišli na lepo uhojeno pot. Pod rdečkasto obarvanimi bukvami sva prišli na prvo sedelce, od kjer sva skozi redko drevje videli stezo naprej.

 

Proti planini Koren

 Steza se je najprej malo spustila in nato spet začela dvigati. Ko sva prišli na drugo sedelce, sva zagledali lepo planino Koren, na kateri je pastirska staja, kjer se najbrž da dobiti kaj za pod zob, kadar je odprta. A tudi če ni nikogar "doma" si pohodnik lahko postreže. Res zanimiv način.

  Pri tej koči pa naju je presenetila skupina mladih planincev z vodičko in presenečeni sva ugotovili, da je z njimi tudi Franjo (tetin mož). Malce smo poklepetali, ogledali sva si samopostrežni barček. Sicer si nisva ničesar postregli, saj sva imeli vsega dovolj s sabo.

 

Planina Koren 

 

Sva si res natančno ogledali 

samopostrežni bife, hehe

 

Skupinica mladih pohodnikov, ki nama je sledila skoraj vso pot

 Nadaljevali sva pot v smeri planine Košutne. Ko sva se, tudi malo po jeklenicah, povzpeli do še enega sedeljca, naju je najprej na vstopu na planino pozdravil železen križ. Pot sva nadaljevali po ravnini čez pašnik, kjer se v pašnem obdobju pasejo konji, to se je videlo po mnogih kupčkih konjskih fig, ki so ostale za konji, ki so jih že odpeljali v dolino. Prišli sva do lepe kapelice, na kateri je bila plošča, da je na tem mestu v plazu  leta 1961 življenje izgubil 13- letni deček. Pozvonili sva za srečo. Malo niže je bila staja, a se do nje nisva spustili, saj sva pri kapelici zavili strmo v klanec po bolj slabo vidni, a markirani stezi, ki je peljala po nekakšnem hudourniškem grabnu navzgor pod vrh Košutne. 

 

Železni križ na sedlu pred planino Košutna

 

 

Planina Košutna

 Ko se je pot izravnala je peljala med rušjem in skalami po živo zeleni nizki travi naprej. Najprej do odcepa, kjer se je pridružila steza, ki je prišla direktno iz planine Koren. Malce naprej pa še eno križišče, kjer se steza odcepi levo za Vrh Korena, desno na Košutno ali naravnost na Kompotelo.

 

 

 

Pogled nazaj - desno Vrh Korena, v sredi Zvoh in levo Krvavec

 

 Šli sva naravnost. Med borovci sva opazovali skale in erozijo, ki sta jo naredla dež in čas v skalah. Pokrajina je zelo zanimiva. Med nizkimi rušjem pelje steza, porasla z nizko in mehko travo, med posameznimi zanimivimi skalami. Kmalu so se pred nama pokazali lepi skalnati vrhovi Kamniških alp. Prišli sva na rob. Tu se je prepadna strmina spuščala na dno......hmm...kako bi rekla - doline Kamnišle bistrice.... Pogled na sosednje gore pa je bil veličasten. 

 

Na Kompoteli

 

Anica naju je vpisala

 

Pa še ena s Franjom

  Pred nama preko doline se je med Brano in  Planjavo pokazalo Kamniško sedlo, naprej Ojstrica in pod njo ravnica Korošice in Kocbekov dom, Lučki Dedec še naprej Dleskovec in Dleskovška planota malce južneje pa se je iz megle kazala planota Velike Planine. Na drugo stran Kamniškega sedla pa Brana, zanimiva rombasta Turska gora, Skuta, še naprej Grintavec in še precej drugih vrhov, katerih imena je Franjo, ki je malo kasneje z otroci prišel na vrh, stresal iz rokava. Z Anico pa sva gledali zemljevid.

  Na vrhu sva z Anico pomalicali in kar nekaj časa uživali na toplem soncu in v čudovitih razgledih.  Opazovali sva gorsko kavko, ki je letala mad nama in še dvema pohodnilkoma, ki sta sedeal malo niže.

  Vračali sva se po isti poti do že prej omenjenega križiščakjer sva  zavili proti drugemu vrhu, Vrh Korena. steza med rušjem in skalami pripelje na 1999m visoki Vrh Korena. Od tu je lep pogled na Kalški greben, kjer tudi še nisem bila in je v načrtu. Tudi tu so naju dohiteli mladi pohodniki. 

 

Med potjo sva večkrat šli preko takih vrat, ki so med sabo ločevala planine

 

 Na Vrhu Korena skupaj z mladimi pohodniki

 

Precej nor pogled v dolino, ki se ga na sliki ne da pokazati 

 

Zvoh

  Nadaljevali sva pot proti Zvohu. Na nekaterih delih je potrebna pazljivost, steza se več krat dvigne in nato spusti. Na enem delu se je potrebno nekaj metrov spustiti tudi ob jeklenici, kjer je potrebno malce bolj paziti, a je na celotni poti, ki je res zelo raznolika in ima vsega po malem, kakor bombonček. 

 

Malo jeklenic 

 

Pogled na planino Koren z vrha, malo preden sva prišli na Zvoh

  

  Na najinem zadnjem vrhu Zvohu sva nad umetnim jezerom, kjer se zbira voda za umetno zasneževanje smučišča, na klopici malo posedeli in se posončkali.

 

Zvoh

 

Vode je čisto malo

 

Zvoh je že za nama

  Sledil je le še spust mimo visoke antenedo doma na Krvavcu. Ustavili sva se še pri Plečnikovi kapelici Marije Snežne. Od tu pa sva do Kriške planine šli navzdol po pašniku, preko zanimivih poličk, ki jih je v breg naredila živina  Pri turistični kmetiji Pr Florjan sva se le toliko ustavili, da sva popili čaj in radensko in se nato po vzporedni cesti, ki gre malo nad glavno, spustili na najino izhodišče na parkirišče na Planini Jezerca. 

 

Dolina je še vedno v megli, tam daleč pa se vidi Triglav

 

Kriška planina

  Zelo lep pohod,  čudovite jesenske barve in pot, ki se ves čas spreminja in je res zelo zanimiva, ter razgledi, najprej po lepi okoliški pokrajini, kasnejej po Kamniških vršacih res napolnijo dušo in spraznijo glavo. Toplo priporočam vsem, ki želijo doživeti pohod, kjer se v dobrih štirih urah pot neverjetno hitro spreminja in nudi vse od lagodne hoje po travniku, do jeklenice in klinov.   

 

 

Še zemljevid najine poti