Jesen nam je letos res naklonjena. Temperature se čez dan še vedno dvignejo preko dvajset stopinj. Jutra so malce bolj sveža, a še vedno ne premrzla. Drevje se tudi v dolinah že počasi barva v rumene in oranžne odtenke in poti so polne listja.
Za sobotno jutro so bile napovedane megle po dolinah, kar je pomenilo sonce više v hribih. Igor je imel v načrtu kolo, jaz pa sem šele v petek, potem, ko sem izračunala, da bodo drva, ki sva jih pripravljala za zimsko kurjavo, zvečer že pospravljena v kurilnico, poklicala Frenka in Anico. Predlagala sem jima Krvavec in okoliške vrhove. Frenk je rekel, da ne gre z nama. Bolijo ga kolena. Anica pa je bila (se mi zdi) kar vesela, da sem poklicala. Takoj se je strinjala s predlogom.
Pogled iz parkirišča na vrh Krvavca in anteno
Zjutraj sva se odpeljali proti Krvavcu. Vse do Cerkelj naju je spremljala megla. Više pa se je naredil lep sončen dan. Ko sva parkirali na parkirišču na koncu asfalta je bilo tam le kakih pet avtomobilov in manjši avtobus.
Na Kriški planini
Kar po cesti sva se odpravili proti Kriški planini, kjer sva pod mostom preko katerega pozimi gre smučarska proga, ujeli markacije. Ob ograji sva se pod smrekami, ki so rasle v vrsti počasi dvigali proti robu gozda, kjer sva prišli na lepo uhojeno pot. Pod rdečkasto obarvanimi bukvami sva prišli na prvo sedelce, od kjer sva skozi redko drevje videli stezo naprej.
Proti planini Koren
Steza se je najprej malo spustila in nato spet začela dvigati. Ko sva prišli na drugo sedelce, sva zagledali lepo planino Koren, na kateri je pastirska staja, kjer se najbrž da dobiti kaj za pod zob, kadar je odprta. A tudi če ni nikogar "doma" si pohodnik lahko postreže. Res zanimiv način.
Pri tej koči pa naju je presenetila skupina mladih planincev z vodičko
in presenečeni sva ugotovili, da je z njimi tudi Franjo (tetin mož).
Malce smo poklepetali, ogledali sva si samopostrežni barček. Sicer si
nisva ničesar postregli, saj sva imeli vsega dovolj s sabo.
Planina Koren
Sva si res natančno ogledali
samopostrežni bife, hehe
Skupinica mladih pohodnikov, ki nama je sledila skoraj vso pot
Nadaljevali sva pot v smeri planine Košutne. Ko sva se, tudi malo po jeklenicah, povzpeli do še enega sedeljca, naju je najprej na vstopu na planino pozdravil železen križ. Pot sva nadaljevali po ravnini čez pašnik, kjer se v pašnem obdobju pasejo konji, to se je videlo po mnogih kupčkih konjskih fig, ki so ostale za konji, ki so jih že odpeljali v dolino. Prišli sva do lepe kapelice, na kateri je bila plošča, da je na tem mestu v plazu leta 1961 življenje izgubil 13- letni deček. Pozvonili sva za srečo. Malo niže je bila staja, a se do nje nisva spustili, saj sva pri kapelici zavili strmo v klanec po bolj slabo vidni, a markirani stezi, ki je peljala po nekakšnem hudourniškem grabnu navzgor pod vrh Košutne.
Železni križ na sedlu pred planino Košutna
Planina Košutna
Ko se je pot izravnala je peljala med rušjem in skalami po živo zeleni nizki travi naprej. Najprej do odcepa, kjer se je pridružila steza, ki je prišla direktno iz planine Koren. Malce naprej pa še eno križišče, kjer se steza odcepi levo za Vrh Korena, desno na Košutno ali naravnost na Kompotelo.
Pogled nazaj - desno Vrh Korena, v sredi Zvoh in levo Krvavec
Šli sva naravnost. Med borovci sva opazovali skale in erozijo, ki sta jo naredla dež in čas v skalah. Pokrajina je zelo zanimiva. Med nizkimi rušjem pelje steza, porasla z nizko in mehko travo, med posameznimi zanimivimi skalami. Kmalu so se pred nama pokazali lepi skalnati vrhovi Kamniških alp. Prišli sva na rob. Tu se je prepadna strmina spuščala na dno......hmm...kako bi rekla - doline Kamnišle bistrice.... Pogled na sosednje gore pa je bil veličasten.
Na Kompoteli
Anica naju je vpisala
Pa še ena s Franjom
Pred nama preko doline se je med Brano in Planjavo pokazalo Kamniško sedlo, naprej Ojstrica in pod njo ravnica Korošice in Kocbekov dom, Lučki Dedec še naprej Dleskovec in Dleskovška planota malce južneje pa se je iz megle kazala planota Velike Planine. Na drugo stran Kamniškega sedla pa Brana, zanimiva rombasta Turska gora, Skuta, še naprej Grintavec in še precej drugih vrhov, katerih imena je Franjo, ki je malo kasneje z otroci prišel na vrh, stresal iz rokava. Z Anico pa sva gledali zemljevid.
Na vrhu sva z Anico pomalicali in kar nekaj časa uživali na toplem soncu in v čudovitih razgledih. Opazovali sva gorsko kavko, ki je letala mad nama in še dvema pohodnilkoma, ki sta sedeal malo niže.
Vračali sva se po isti poti do že prej omenjenega križiščakjer sva zavili proti drugemu vrhu, Vrh Korena. steza med rušjem in skalami pripelje na 1999m visoki Vrh Korena. Od tu je lep pogled na Kalški greben, kjer tudi še nisem bila in je v načrtu. Tudi tu so naju dohiteli mladi pohodniki.
Med potjo sva večkrat šli preko takih vrat, ki so med sabo ločevala planine
Na Vrhu Korena skupaj z mladimi pohodniki
Precej nor pogled v dolino, ki se ga na sliki ne da pokazati
Zvoh
Nadaljevali sva pot proti Zvohu. Na nekaterih delih je potrebna pazljivost, steza se več krat dvigne in nato spusti. Na enem delu se je potrebno nekaj metrov spustiti tudi ob jeklenici, kjer je potrebno malce bolj paziti, a je na celotni poti, ki je res zelo raznolika in ima vsega po malem, kakor bombonček.
Malo jeklenic
Pogled na planino Koren z vrha, malo preden sva prišli na Zvoh
Na najinem zadnjem vrhu Zvohu sva nad umetnim jezerom, kjer se zbira voda za umetno zasneževanje smučišča, na klopici malo posedeli in se posončkali.
Zvoh
Vode je čisto malo
Zvoh je že za nama
Sledil je le še spust mimo visoke antenedo doma na Krvavcu. Ustavili sva se še pri Plečnikovi kapelici Marije Snežne. Od tu pa sva do Kriške planine šli navzdol po pašniku, preko zanimivih poličk, ki jih je v breg naredila živina Pri turistični kmetiji Pr Florjan sva se le toliko ustavili, da sva popili čaj in radensko in se nato po vzporedni cesti, ki gre malo nad glavno, spustili na najino izhodišče na parkirišče na Planini Jezerca.
Dolina je še vedno v megli, tam daleč pa se vidi Triglav
Kriška planina
Zelo lep pohod, čudovite jesenske barve in pot, ki se ves čas spreminja in je res zelo zanimiva, ter razgledi, najprej po lepi okoliški pokrajini, kasnejej po Kamniških vršacih res napolnijo dušo in spraznijo glavo. Toplo priporočam vsem, ki želijo doživeti pohod, kjer se v dobrih štirih urah pot neverjetno hitro spreminja in nudi vse od lagodne hoje po travniku, do jeklenice in klinov.
Še zemljevid najine poti
Ni komentarjev:
Objavite komentar