Iz Javor na Brezje

  Precej na hitro smo se dogovorili, da bi to soboto šli peš na Brezje. Pravzaprav se je stric Janez zaobljubil da gre na Brezje, moja mami pa je rekla, da gre z njim. Da pa se slučajno ne bi izgubila se nas je za spremstvo nabralo še šest. Teti Herma in Anica, stric Frenk in njegova žena Francka ter Veronika in jaz. Seveda sva se z Igorjem dogovorila in rekel je, da bo on šel na kolo.   

  Naju z Veroniko sta Frenk in Anica zjutraj pobrala in smo se odpeljali v Javorje, kjer so bili že stric Frenk in Francka in teta Herma. Mami je skuhala kavo. Ob pol osmih smo odšli proti Polešici, kjer se nam bo pridružil še stric Janez. Frenk je ostal pri atiju in skupaj sta odšla po gobe, mami pa je šla z nami.

 

Odhod izpred domače hiše 

 

 Jurto je bilo precej sveže in v zatišnih legah smo opazili prvo letošnjo slano. Temperatura je bila le malo nad ničlo. A smo se v prvi klanec do Polešice že kar ogreli. Sonce se še ni pokazalo izza Gabrške gore in megla, ki se je vlekla iz doline, ko smo se prej peljali v Javorje, se je malo pod vasjo nenadoma končala in pod nami se je naredilo lepo, puhasto morje iznad katerega so se dvigali okoliški griči. 

 

Cerkvica v Javorjah 

 Šele na Polešici pri Barbarč, kjer nas je čakal stric Janez se je izza Gabrške gore pokazalo sonce, velika polna luna pa je še vedno bila na nebu.

 

Na eni strani luna zahaja.....

 

......na drugi pa sonce vzhaja

 

  Mimo Bošticove domačije, smo se povzpeli na cesto, ki pelje v Četeno ravan. Od tu pa pogled na z meglo pokrito dolino in ravno prav s prvimi sončnimi žarki obsijane Javorje. Res je lepo tu. Čeprav je pogled na celo dolino res lep, me tokrat ni prav nič motilo, če je bila v megli. Nadaljevali smo pot proti Četeni Ravni in naprej preko Prevala, kjer je precej velika skupina romarjev molila pred križem na razpotju. V Zaprevalju smo zavili na kolovoz preko smučišča in skozi gozd prišli do velike Potočnikove žage v Rovtu.

 

Javorje

 

Četena Ravan pred nami .....

 

......in za nami

 

Na Prevalu se odprejo razgledi na vrhove

 

Preko smučišča

 

Mimo žage

 

Pogled na stari vrh iz Rovta

 

  Nadaljevali smo po cesti mimo hiš v Rovtu in nato skozi gozd, kjer je ob cesti raslo polno lepih mušnic in tudi drugih gob. Pot skozi lepe bukove gozdove, ki so že obarvani v rumeno bi zaradi mene lahko trajala....... Ko smo prišli do Miklavške gore in vasi Golica pod njo in smo v dolini zagledali vas Selca, smo se na razpotju pri kapelici posedli po travi in imeli prvi počitek in malico, ali zajtrk.

  Cesta proti Selcam vijuga po pobočju, mi pa smo ubrali kar bližnjice po stezah in preko travnikov, ki so jih pred nami naredili že drugi romarji in pohodniki. Že prav kmalu smo na cesti opazili velikega kozla, ki se je sprehajal izven ograje in nas radovedno opazoval. Njegovi res veliki rogovi nas niso preveč navdušili in, ko smo se mu malo niže precej približali smo bili kar previdni. On pa si je želel le nazaj v ogrado k svojim kozicam. Niže pri kmetiji nas je obvohal radovedni beli ovčar Lens in njegovi gospordarici smo povedali, da jim je pobegnil kozel. "A spet!" je odgovorila.

 

Počitek in malica

 

Po stezicah

 

Veroniko sem ujela v zraku

 

 Od tu naprej smo do doline šli po asfaltni cesti in se v Selcah ustavili na kratkem postanku v gostilni pri Štefanu. Nekateri smo tu spili čaj, a smo kar hitro nadaljevali v dolinico proti Lajšam. V vasi smo opazili prve oznake za stezo na Brezje. Dolinica se kar dolgo ob potočku komajda kaj dviguje. Sledimo oznakam za Brezje in pri novi hiši zavijemo na stezico in v breg. V strmini v gozdu je na vsakem križišču, kjer bi lahko zašli smerokaz. Vmes smo prišli na jaso, sredi katere stoji hiša in takoj spet nadaljevali pot v breg in v gozd. Prišli smo do male jasice, kjer stoji znamenje, ki ima na vseh štirih straneh freske svetnikov. Sveta Jedert, sv. Primož, sv. Peter in sv. Mohor. To so zavetniki cerkva v okolici, v Selcih je sv. Peter, v Zabrekvah sv. Mohor, v Lajšah sv. Jedert in na Jamniku sv. Primož (in Felicijan). Proti zadnji vasi in mimo te lepe cerkvice smo bili namenjeni.

 

Oznaka za Brezje v Selcih

 

Gremo spet v klanec 

 

Steza se razširi v pot 

 

Anica in mami sta prišli iz steze na jaso

 

 

Tudi gobe ali gobice smo videli

 

 

Lepo znamenje sredi gozda 

 

Dobra pitna voda blizu Jamnika (Fancka mi je povedala tudi kako se ji reče a sem pozabila) 

(Mi je Anica povedala, da se vodi reče Smečk 15.10.2017)

 

Slikovita cerkev sv. Primoža in Felicijana na Jamniku 

 

Pa še enkrat 

  Na (ali v - ne vem) Jamniku sem se za minutko ustavila in pozdravila sodelavko Špelo, ki nam je ponudila "zdravilo" a so ostali šli naprej in se mi je mudilo za njimi. Malce naprej smo spet posedli po travi in imeli še drugo malico in počitek. Po počitku smo šli Frenk, Herma, Francka, Anica in jaz po stezi na cesto, da smo šli mimo zanimive kačaste smreke. Mami Janez in Veronika pa so šli po spodnji poti. Malo naprej od smreke sem v bregu zagledala precej velikega jurčka in z precej truda, ob Aničini pomoči in tudi odrgnjenem prstu sem zlezla v breg in ga odtrgala. Nekaj časa smo hodili po cesti in nato pri stari lovski koči zavili na stezo v gozd in sledili markacijam za Kropo.

 

Počitek II

 

Kačasta smreka o kateri sem pisala že v blogu:

 http://bitividetivedetigibati-ziveti.blogspot.si/2016/06/smrekovita-sunda-drazgose-kropa-kranj.html

 

Tu smo zavili v gozd in proti Kropi 

 

 

 Steza proti Kropi je lahko bi rekla "živa". Srečali smo kar nekaj pohodnikov in nekje na sredi zanimivo progo, ki so jo naredili kolesarji. V spodnjem delu pa lepo pohodno pot otrok iz vrtca iz Krope. Menda je na poti moč najti skrite palčke v gozdu, zmajevo jamo, potoček Brbotavček..... Pot se imenuje Kovačkova pot in vodi od Barigle do Kugle. ( Barigla je lahko lesen ročni sodček, ali velik 600 litrski sod v katerih so Kroparji tihotapili žeblje, kaj pa bi bila na tej poti nisem uspela razvozljati, Kugla pa se imenuje hribček na katerem je antena) 

 

Ena od kolesarskih ovir 

 

Gozdovi so res lepi....pravljični, primerni za palčke in zmaje ... 

 

Smerokaz do Barigle 

 

Kotiček za počitek 

 

Ja medrug pa jest, a ne 

 Na cesto smo prišli v Lipnici in se napotili proti osnovni šoli Staneta Žagarja, kjer smo spet za minuto počili, se odžejali in nato zagrizli v nov klanček. Preko lepih vasic Zgornje Dobrave in Mišač, kjer se mi je zanimivo zdelo veliko število vrtač in povsem kraški sestav kamnin, nadaljevali proti Globokem, kjer smo prečkali Savo. Čakal nas je še zadni zoprni asfaltni klanec do Dobropolja in avtoceste preko katere smo morali priti.

 

Na cesto smo prišli v Lipnici

 

 

In mimo šole Staneta Žagarja 

 

 

Proti Zgornji Dobravi

 

Ali ga vidite 

 

 

Sava 

 

Še zadnji klanec

 

Čez cesto bo treba 

 

Ostale so nekje zadaj

 

 

 Šipek

 

Še kratek najgrši odsek poti

 

Čez cesto je malce nerodno priti, a je do ceste že kar narejena steza in tudi mi smo šli po njej čeprav je nato potrebno preplezati zaščitno ograjo. Sledil je še zadnji kratki klanček in na vrhu smo že zagledali cerkev na Brezjah. Ko smo prišli do cerkve smo nekaj časa posedeli v parku in se spočili. Po dobrih osmih urah in 29,5 kilometrih smo bili na cilju. Malo utrujeni a veseli da smo vsi zmogli pot brez večjih težav. Poklicali smo voznike, ki so nam obljubili, da nas pridejo iskat  (Hvala Frenk in Jernej in seveda Minka), Minka pa je bila že na Brezjah. Ob štirih se je pričela maša in šli smo v cerkev. 

  Po maši nas je pred cerkvijo že čakal Frenk, ki nas je pred cerkvijo še slikal. Posedli smo se v lokal na sonce, naročili vročo čokolado in počakali še Jernja, ter se, verjamem, da vsi veseli in malce utrujeni odpeljali proti domu.

 

Brezje 

 

Bravo mami 

 

Bazilika Marije Pomagaj na Brezjah 

 

Lepo pročelje cerkve 

 

  Povedala nisem niti desetino vsega, kar sem doživela in doživljala v tem dnevu, ker se to ne da. Bilo je lepo in upam, da bo drugo leto zdravje dalo vsem, da bomo lahko ponovili.
  Hvala lepa vsem za ta lep dan.