Pleteni izdelki izpod očetovih rok

 Že dolgo časa imam v mislih, da bom opisala delo, s katerim si moj oče Mirko v zadnjih letih zapolnjuje dneve, krajša čas in z njim razveseljuje bližnje in obenem skrbi, da se obrt ne bo pozabila. To je pletenje košar, košev, cajn, poberačev in vseh mogočih drugih oblik iz lesa. Zapis je pred kratkim izšel v Podblegaških novicah, a ga objavljam še tu, predvsem zato, ker tu lahko pokažem več slik in izdelkov. 

 

 Darmutu Mirko oživlja obrt pletenja košar

Starejši ljudje se še spomnijo, da so nekdaj skoraj pri vsaki hiši znali popravljati orodje, ki se je polomilo, plesti košare in koše, ki so jih rabili čez leto ter postoriti veliko drobnih ročnih del, ki so bila potrebna na kmetiji.

V zadnjih desetletjih so se nekatere rokodelske spretnosti naših prednikov že skoraj pozabile. Zato je toliko bolj občudovanja vredno vsako ročno delo, ki ga naši očetje in matere še gojijo in prenašajo na mlajše rodove.

Moj oče je z lesom povezan že vse življenje. Najprej kot kmet in lastnik gozda, kjer je pripravljal drva in skrbel za gozd, da je še vedno lep in ravno po njegovi zaslugi poln lesa, saj je vsa leta skrbel tudi za sprotno pogozdovanje. Dolgo časa se je z lesom ukvarjal tudi kot obdelovalec, saj je kar nekaj let izdeloval ostrešja malodane po vsej Gorenjski. Kasneje si je doma uredil delavnico in prevzel obrt izdelovanja lesenih palet. 

Zadnjih nekaj let odkar je v pokoju pa je pričel obnavljati znanje pletenja košar, ki ga je pridobil ko je bil še fantič in je pri tem delu opazoval svojega očeta in starega očeta. Tako ata, kot oba stara očeta so bili »bognarji« -kolrajji. To je poklic, ki ga danes skorajda ni več. Izdelovali so kmečke vozove, sani za konjsko vprego, sode in mernike, vse do otroških sank. Vsi pa so znali plesti koše, cajne in košare ali »poberače«, kakor se košari z lesenim ravnim dnom reče v Javorjah. Mirko je vedno le opazoval, kako so pod spretnimi prsti nastajali lepi in uporabni izdelki.

»Ko sem bil star štirinajst let mi je umrl oče,« pove Mirko. »Takrat sem se odločil, da sam naredim poberač. Pripravil sem količke, naredil vitre in iz jesenovega lesa odžagal dno ter tako nerodno navrtal luknje za količke, da je bil narejeni poberač zgoraj ožji, kot na dnu. Vrgel sem ga v peč.« Pove Mirko in se ob tem smeje. »Nisem obupal, lotil sem se drugega in sčasoma so postajali vse lepši.«

Mirko je pletel košare vsako zimo kar v kuhinji, tako kot so nekdaj kolarji delali v dnevnih prostorih, saj so imeli svoje lesene ponke (delovne mize) postavljene kar v »hiši« to je v prostoru s krušno pečjo. Kasneje je za precej let prenehal s pletenjem košar in kot tesar ali »cimprman« postavljal ostrešja po vsej Gorenjski, nakar pa se je poleg kmetovanja preživljal še s popoldansko obrtjo izdelovanja lesenih palet.

»Pred leti sem se upokojil in zaprl popoldansko obrt in kar naenkrat sem imel spet dovolj časa. Z ženo skrbiva za dobrih deset glav živine, a vseeno sem želel še kaj početi, bolj zato, da mi ni bilo dolgčas. Zato sem se odločil, da bom spet poizkusil narediti kakšno košaro. Ko sem prvič nabiral palice za vitre sem srečal gospo iz vasi, ki me je vprašala čemu mi bodo. Povedal sem ji da bom pletel košare. Že kar takoj me je vprašala,  če bi ji lahko naredil košaro za drva. Pripravil sem potrebni material in po dolgem času naredil prvo košaro. Kar je peljalo v izdelavo vseh ostalih izdelkov«

 

 

Vse mogoče oblike...

Dames Mirko izdeluje več velikosti košar ali »poberačev«, košarice za darila, košare v katerih nosijo gospodinje ob Veliki noči jedi k blagoslovu,  cajne, koše za na rame, listnke, (koš za listje). Izdelal je tudi ptičje krmilnice in več ograjic za jaslice. Manjše košarice za bombone in drobnarijo. 

 

 

....in velikosti

 

Otroški košek...

 

...in listnik

 (hvala modelu😉)

Da Mirko naredi košarico je potrebno kar nekaj priprav, ki se pričnejo že z izbiro lesa v gozdu. O izbiri lesa pove: »Za dno v košarah je najboljši les javor. Dober je tudi češnjev, jelšev in jesenov. Tudi ročaji morajo biti iz prave, ravne leske ali jesena, ki ga razžagam na tanke deščice, ki jih v posebnih modelih ukrivim. Za koše pa rabim enoletne kostanjeve palice ali les brodovite. Les je treba poznati, vedeti kako in kje raste in že v gozdu videti, če bo dober za izdelek.«

Izbira lesa

 

Izdelava viter iz leskovih palic

Krivljenje ročajev

 

 

Priprava količkov

 

Obdelava količkov

 

 

Količki so nastavljeni

 

Opletanje viter - na košu, 

kjer se vitre opletajo okoli kostanjevih šib

   

Opletanje viter okoli kolčkov - streha ptičje krmilnice

 

 Večkrat ga v njegovi delavnici obiščejo vrtčevski otroci in pohodniki, ki se odpravijo na Meteoritkovo pot in z veseljem jim razkaže izdelke. Mirko si želi le tega, da bi lahko svoje znanje predal naprej, da se ne bi pozabilo. Z velikim veseljem pove, da ga občasno obišče in se pri njem uči ter tudi že izdela lepe izdelke prijatelj Milan.

 

Mirko je sodeloval na etnološki prireditvi Dan oglarjev

 

 

Visoka greda 

Obema želim, da bi izpod njunih prstov prišlo še veliko lepih in unikatnih izdelkov, ter da bi se tovrstna obrt ne pozabila in bi jo prenesli na mlajše rodove.

 

 

Lesa za sušenje sadja

 

Ptičja krmilnica v uporabi

 

Darilo

 

Ograjice za jaslice (pri sestri in v Javorski cerkvi) 

 

Cajna

 

Košarica za ročna dela

 

Poberač ali škundra, krpar in verjetno bi se še našlo kako poimenovanje

pri nas je poberač

 

 

Valentinov pohod od doma Domov

 Že dolgo nisem nič napisala. A se mi kar dogaja. Veliko. O vsem ostalem kdaj drugič.

Včeraj sem se odločila, da grem po dolgem času spet peš domov. Igor je odšel s prijatelji na tek na smučeh in mi je obljubil, da me pride iskat v Javorje. 

 

Že večer prej sem se veselila poti. Znana, že veliko krat prehojena, a vendar vedno drugačna. Jutro je bilo lepo sončno in ko sem sedela v kuhinji ob jutranji kavi in opazovala sonce, ki se je dvigovalo med hišami se mi je zdelo toplo. Malo kasneje sem oblečena stopila ven in se v trenutku obrnila. Še po ene kratke hlače, ki sem jih oblekla pod zgornje. Vso pot sem bila tega vesela, saj je bilo pošteno mraz. Tudi prvi del poti sem izbrala malo nerodno glede na temperature, saj sem se odločila, da grem skozi Vincarje in v grapo direktno na Kobilo. A naprej od Kobile, ko mi je sonce pričelo greti hrbet in sem že grizla kolena v klanec mi je postalo toplo.

 

 

 

Čez tole vodo je bil pa en mali problem priti. Za centimetre, da mi je uspelo

 

 

V grapi je bilo res pošteno mraz. Narava naredi res lepe reči. Kar preproga teh ledenih kristalov.

 

 

  

 Pogled na Storžič

 

 

Tla so bila zamrzla in prijetna za hojo. Pot, ki sem jo izbrala je bila standardna pot na Lubnik, le da sem malo pred vrhom iz nje zavila proti "Nacetu" in na sedlo nad Zalubnikarjem. Naredila sem nekaj slikic, a je iz Selške doline vlekel tako zelo mrzel veter, da sem se prav hitro skrila v zavetje h klopci, kjer običajno malicam. Danes sem zajtrkovala. Čaj, jajce in jabolko. Malo čudno, a je bilo dobro. 

 

Tule sem zapustila stezo proti Lubniku. Še petnajst minut in bi bila na vrhu.

 

 

Razgled za anglčke, mraz pa kt' svina

 

Dolinčk

Po vojaški cesti sem hitro prišla nad Dolinčka, to je stara zapuščena domačija pod cesto, kjer se cesta prične spuščati. Že po nekaj metrih sem zaslišala pasji laješž in kmalu zagledala Dingota, ki je z vso brzino drvel proti meni. Ko je prišel do mene je kazal tako iskreno veselje, da ga je bilo prav užitek gledati. Ida mi je že prejšnji večer obljubila, da prideta z Dingom nasproti. Skupaj smo šli naprej (nazaj) proti Javorjam.

 

Ida in Dingo

 Ida je predlagala da gremo še na Gabrško goro. Seveda sem bila za, saj je od tam najlepši razgled na Javorje in kraje pod Starim vrhom. Na Vrhovcu smo namesto, da bi šli naprej po cesti, zavili levo in po nekaj krajših klančkih prišli na razgledni travnik, iz katerega je bil danes res lep pogled na dolino in na zasneženi Blegoš.

 

 

Ida pa zna pocrkljat

 

Poljane

Odšli smo še do cerkvice sv. Primoža in Felicijana na Gabrški gori. Na poti smo srečali le malo pohodnikov, kar kljub prelepemu vremenu niti ni bilo čudno, saj je bilo kar precej mrzlo. Do Javor nas je čakalo še dobre pol ure lepe hoje. Dingo je pobiral palice in veje in sploh vse, kar je ležalo na poti in se za vsem, kar je Ida vrgla v grmovje tudi zapodil in prinesel nazaj, celo ledene sveče. Le za tremi lepimi srnami, ki so drvele mi mo nas se na moje začudenje ni zapodil. Le gledal jih je.

 

 

Kucl in zastava, ki plapola nas Javorjami

 

Javorje

 

Led pod Barbarčem

Po skoraj petih urah počasne in prijetne hoje (in 19km) sem prišla malo čez dvanajsto uro domov, kjer me je mami (kot ponavadi) čakala z dobro domačo govejo juho in domačimi bobi. 

 

Lep pohod, ki ga v letošnjem letu obvezno moram večkrat ponoviti. Valentin ima ključe od korenin in res je tako, kljub obilici ledu, ki me je spremljal vso pot so že prikukali na plan zvončki, kronce, trobentice in žafrani. 

 

Pomlad nikoli ne pozabi priti.