Valentinov pohod od doma Domov

 Že dolgo nisem nič napisala. A se mi kar dogaja. Veliko. O vsem ostalem kdaj drugič.

Včeraj sem se odločila, da grem po dolgem času spet peš domov. Igor je odšel s prijatelji na tek na smučeh in mi je obljubil, da me pride iskat v Javorje. 

 

Že večer prej sem se veselila poti. Znana, že veliko krat prehojena, a vendar vedno drugačna. Jutro je bilo lepo sončno in ko sem sedela v kuhinji ob jutranji kavi in opazovala sonce, ki se je dvigovalo med hišami se mi je zdelo toplo. Malo kasneje sem oblečena stopila ven in se v trenutku obrnila. Še po ene kratke hlače, ki sem jih oblekla pod zgornje. Vso pot sem bila tega vesela, saj je bilo pošteno mraz. Tudi prvi del poti sem izbrala malo nerodno glede na temperature, saj sem se odločila, da grem skozi Vincarje in v grapo direktno na Kobilo. A naprej od Kobile, ko mi je sonce pričelo greti hrbet in sem že grizla kolena v klanec mi je postalo toplo.

 

 

 

Čez tole vodo je bil pa en mali problem priti. Za centimetre, da mi je uspelo

 

 

V grapi je bilo res pošteno mraz. Narava naredi res lepe reči. Kar preproga teh ledenih kristalov.

 

 

  

 Pogled na Storžič

 

 

Tla so bila zamrzla in prijetna za hojo. Pot, ki sem jo izbrala je bila standardna pot na Lubnik, le da sem malo pred vrhom iz nje zavila proti "Nacetu" in na sedlo nad Zalubnikarjem. Naredila sem nekaj slikic, a je iz Selške doline vlekel tako zelo mrzel veter, da sem se prav hitro skrila v zavetje h klopci, kjer običajno malicam. Danes sem zajtrkovala. Čaj, jajce in jabolko. Malo čudno, a je bilo dobro. 

 

Tule sem zapustila stezo proti Lubniku. Še petnajst minut in bi bila na vrhu.

 

 

Razgled za anglčke, mraz pa kt' svina

 

Dolinčk

Po vojaški cesti sem hitro prišla nad Dolinčka, to je stara zapuščena domačija pod cesto, kjer se cesta prične spuščati. Že po nekaj metrih sem zaslišala pasji laješž in kmalu zagledala Dingota, ki je z vso brzino drvel proti meni. Ko je prišel do mene je kazal tako iskreno veselje, da ga je bilo prav užitek gledati. Ida mi je že prejšnji večer obljubila, da prideta z Dingom nasproti. Skupaj smo šli naprej (nazaj) proti Javorjam.

 

Ida in Dingo

 Ida je predlagala da gremo še na Gabrško goro. Seveda sem bila za, saj je od tam najlepši razgled na Javorje in kraje pod Starim vrhom. Na Vrhovcu smo namesto, da bi šli naprej po cesti, zavili levo in po nekaj krajših klančkih prišli na razgledni travnik, iz katerega je bil danes res lep pogled na dolino in na zasneženi Blegoš.

 

 

Ida pa zna pocrkljat

 

Poljane

Odšli smo še do cerkvice sv. Primoža in Felicijana na Gabrški gori. Na poti smo srečali le malo pohodnikov, kar kljub prelepemu vremenu niti ni bilo čudno, saj je bilo kar precej mrzlo. Do Javor nas je čakalo še dobre pol ure lepe hoje. Dingo je pobiral palice in veje in sploh vse, kar je ležalo na poti in se za vsem, kar je Ida vrgla v grmovje tudi zapodil in prinesel nazaj, celo ledene sveče. Le za tremi lepimi srnami, ki so drvele mi mo nas se na moje začudenje ni zapodil. Le gledal jih je.

 

 

Kucl in zastava, ki plapola nas Javorjami

 

Javorje

 

Led pod Barbarčem

Po skoraj petih urah počasne in prijetne hoje (in 19km) sem prišla malo čez dvanajsto uro domov, kjer me je mami (kot ponavadi) čakala z dobro domačo govejo juho in domačimi bobi. 

 

Lep pohod, ki ga v letošnjem letu obvezno moram večkrat ponoviti. Valentin ima ključe od korenin in res je tako, kljub obilici ledu, ki me je spremljal vso pot so že prikukali na plan zvončki, kronce, trobentice in žafrani. 

 

Pomlad nikoli ne pozabi priti.