Že dolgo časa imam v mislih, da bom opisala delo, s katerim si moj oče Mirko v zadnjih letih zapolnjuje dneve, krajša čas in z njim razveseljuje bližnje in obenem skrbi, da se obrt ne bo pozabila. To je pletenje košar, košev, cajn, poberačev in vseh mogočih drugih oblik iz lesa. Zapis je pred kratkim izšel v Podblegaških novicah, a ga objavljam še tu, predvsem zato, ker tu lahko pokažem več slik in izdelkov.
Darmutu Mirko oživlja obrt pletenja košar
Starejši ljudje se še spomnijo, da so nekdaj skoraj pri vsaki hiši znali popravljati orodje, ki se je polomilo, plesti košare in koše, ki so jih rabili čez leto ter postoriti veliko drobnih ročnih del, ki so bila potrebna na kmetiji.
V zadnjih desetletjih so se nekatere rokodelske spretnosti naših prednikov že skoraj pozabile. Zato je toliko bolj občudovanja vredno vsako ročno delo, ki ga naši očetje in matere še gojijo in prenašajo na mlajše rodove.
Moj oče je z lesom povezan že vse življenje. Najprej kot kmet in lastnik gozda, kjer je pripravljal drva in skrbel za gozd, da je še vedno lep in ravno po njegovi zaslugi poln lesa, saj je vsa leta skrbel tudi za sprotno pogozdovanje. Dolgo časa se je z lesom ukvarjal tudi kot obdelovalec, saj je kar nekaj let izdeloval ostrešja malodane po vsej Gorenjski. Kasneje si je doma uredil delavnico in prevzel obrt izdelovanja lesenih palet.
Zadnjih nekaj let odkar je v pokoju pa je pričel obnavljati znanje pletenja košar, ki ga je pridobil ko je bil še fantič in je pri tem delu opazoval svojega očeta in starega očeta. Tako ata, kot oba stara očeta so bili »bognarji« -kolrajji. To je poklic, ki ga danes skorajda ni več. Izdelovali so kmečke vozove, sani za konjsko vprego, sode in mernike, vse do otroških sank. Vsi pa so znali plesti koše, cajne in košare ali »poberače«, kakor se košari z lesenim ravnim dnom reče v Javorjah. Mirko je vedno le opazoval, kako so pod spretnimi prsti nastajali lepi in uporabni izdelki.
»Ko sem bil star štirinajst let mi je umrl oče,« pove Mirko. »Takrat sem se odločil, da sam naredim poberač. Pripravil sem količke, naredil vitre in iz jesenovega lesa odžagal dno ter tako nerodno navrtal luknje za količke, da je bil narejeni poberač zgoraj ožji, kot na dnu. Vrgel sem ga v peč.« Pove Mirko in se ob tem smeje. »Nisem obupal, lotil sem se drugega in sčasoma so postajali vse lepši.«
Mirko je pletel košare vsako zimo kar v kuhinji, tako kot so nekdaj kolarji delali v dnevnih prostorih, saj so imeli svoje lesene ponke (delovne mize) postavljene kar v »hiši« to je v prostoru s krušno pečjo. Kasneje je za precej let prenehal s pletenjem košar in kot tesar ali »cimprman« postavljal ostrešja po vsej Gorenjski, nakar pa se je poleg kmetovanja preživljal še s popoldansko obrtjo izdelovanja lesenih palet.
»Pred leti sem se upokojil in zaprl popoldansko obrt in kar naenkrat sem imel spet dovolj časa. Z ženo skrbiva za dobrih deset glav živine, a vseeno sem želel še kaj početi, bolj zato, da mi ni bilo dolgčas. Zato sem se odločil, da bom spet poizkusil narediti kakšno košaro. Ko sem prvič nabiral palice za vitre sem srečal gospo iz vasi, ki me je vprašala čemu mi bodo. Povedal sem ji da bom pletel košare. Že kar takoj me je vprašala, če bi ji lahko naredil košaro za drva. Pripravil sem potrebni material in po dolgem času naredil prvo košaro. Kar je peljalo v izdelavo vseh ostalih izdelkov«
Dames Mirko izdeluje več velikosti košar ali »poberačev«, košarice za darila, košare v katerih nosijo gospodinje ob Veliki noči jedi k blagoslovu, cajne, koše za na rame, listnke, (koš za listje). Izdelal je tudi ptičje krmilnice in več ograjic za jaslice. Manjše košarice za bombone in drobnarijo.
Da Mirko naredi košarico je potrebno kar nekaj priprav, ki se pričnejo že z izbiro lesa v gozdu. O izbiri lesa pove: »Za dno v košarah je najboljši les javor. Dober je tudi češnjev, jelšev in jesenov. Tudi ročaji morajo biti iz prave, ravne leske ali jesena, ki ga razžagam na tanke deščice, ki jih v posebnih modelih ukrivim. Za koše pa rabim enoletne kostanjeve palice ali les brodovite. Les je treba poznati, vedeti kako in kje raste in že v gozdu videti, če bo dober za izdelek.«
Večkrat ga v njegovi delavnici obiščejo vrtčevski otroci in pohodniki, ki se odpravijo na Meteoritkovo pot in z veseljem jim razkaže izdelke. Mirko si želi le tega, da bi lahko svoje znanje predal naprej, da se ne bi pozabilo. Z velikim veseljem pove, da ga občasno obišče in se pri njem uči ter tudi že izdela lepe izdelke prijatelj Milan.
Obema želim, da bi izpod njunih prstov prišlo še veliko lepih in unikatnih izdelkov, ter da bi se tovrstna obrt ne pozabila in bi jo prenesli na mlajše rodove.
Takšni mojstri počasi odhajajo in z njimi pletarske mojstrovine in veščine!
OdgovoriIzbriši