Na velikonočno nedeljo sva s sestro Ido imeli lep pohod iz Javorij preko Gore v Žetino in nazaj.
Vse omeitve in prepovedi druženja se zaradi bolezni covid19 še kar nadaljujejo. Tretji val, ki ta čas spet povečuje številke obolelih nam je prinesel prepovedi (pogosto malce nerazumljive). Sama se jih držim. Poznam kar nekaj primerov bolezni, ki se niso končali brez posledic. A če je le mogoče sem zunaj, peš, s kolesom, vedno pa izbiram kraje, kjer je manj "prometa".
Zjutraj, ko je Igor že začel s pripravami za na kolo, sem klicala Ido in hitro sva se dogovorili, da greva en krog peš. Ker kot kaže, bodo tudi letos okrnjeni naši pohodi, sva se odločili, da greva po poti enega izmed njih, z eno manjšo spremembo. Z nama je seveda šel tudi Dingo
Pohod smo začeli doma in se po bližnici preko travnikov odpravili proti Dolenčicam. Skozi vas smo se napotili proti Jejducu, saj sem jaz želela videti slap. Najprej smo prečkali rake, po katerih je napeljana voda v elektrarno, ki je bila zgrajena okoli leta 1950 in je bila "kriva" za prvo luč v vaseh pod Strarim vrhom. Elektrarna še vedno deluje. Že prav kmalu smo prišli do soteske Jejduc. Tu voda v večih slapovih teče preko skal in četudi poznam veliko koščkov v naših krajih, tu še nisem bila (ali pa sem bila še tako majhna, da se ne spomnim). V grapi smo se ob vodi po stezi vzpeli nekaj metrov in prišli do lepega slapu.
Vrnili smo se nazaj do poti, ki se tu konča in nadaljevali po strmi stezi proti Gori. Steza je res nemarno strma in tudi nevarna, saj je drseča in brez prave "stopnje". Se pa pozna, da občasno vendarle tu hodijo, najbrž lovci in kdaj kak tako siten pohodnik kot sva midve. V bregu sem se spomnila, da smo nekoč z očetom in mojo prijateljico Špelo lezli v te klance. Po napornem vzpenjanju, kjer so mi na misel hodile jeklenice in klini, čeprav ni bilo nobenih skal ampak le prst korenine in trava ter drevje, smo prišli do izravnave, kamor je nekdo na prelep kotiček postavil klopco. Seveda smo tu posedeli in počili. Pogled se med drevjem od tu odpre na Murave in del Javorji na tej strani Griča (tako pravimo delu Javorji okoli gostilne, šole in cerkve). Vrnili smo se na stezo in nekaj časa hodili po ravnem, dokler nismo prišli na pot, ki označuje pohodno pot Javorje - Žetina - Javorje. Tu sva zavili ostro levo na stezo v klanec in med črnimi gabri in borovci prišli na pot in jo po nekaj sto metrih spet zapustili ter po stezi mimo podrte "ta debele smreke" prišli do cerkve na Gori. Dingo je ves čas pobiral palice in jih hodil iskat kamor koli sva (sem) mu jih vrgli.
Počitek, ki smo ga imeli tu je bil namenjen jagermaistru, malici in slikanju. Po počitku smo nadaljevali pot proti Žetini v smeri Blegoša. Najprej sledi precej spusta po gozdnih cestah, a so rumeno zelene oznake za pot lepo vidne in nas pripeljejo najprej v Dolenjo Žetino in nato ponovno v klanec v Gorenjo Žetino. Tu smo se za trenutek ustavili pri Andrejonu, kjer sva kupili sir (seveda je Kmetija odprtih vrat, trenutno zaradi omeitev v zvezi z boleznijo kovid 19 zaprta, a jih za nakup sira lahko pokličete - saj veste: maska, razkužilo, razdalja in to...)
Čakal naju je še en slap. Rancka, ki pa je imel malo vode in enkrat ga bom res šla gledat, takoj po dežju ali zgodaj spomladi, ko se topi sneg..
Hodili smo počasi, dolgo in preizkusili skoraj vsako klopico. Klopic je ob vsej poti veliko in ko sva prišli domov sta oče in mami nagajivo pozdraviila z "Dober večer"
Ja, pohod je bil pohod za užitek (razen v vsak klanec) Na koncu pa se je vseeno nabralo 13,5 kilometrov poti in preko 900 metrov višine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar