V teh vročih dneh je čisto nemogoče planirati kakršno koli športno dejavnost. Vsaj jaz ne maram te lepljive, ne prevetrene sparine. Ja, rada imam toplo, a tole je že preveč. Igor je rekel, da gre na kolo. Ne, meni se ne gre. Bi pa šla v Javorje peš, ker lahko grem že zelo zgodaj zjutraj.
Ena od epizod na poti, ki mi je tudi vzela kar nekaj časa, pa je bilo srečanje z divjo svinjo in njenimi mladički. Rada grem skozi vincarsko grapo, saj je tako divja in neobljudena. Že kmalu na začetku sem dohitela gospo na sprehodu s psom, ki sta se obrnila in šla nazaj v Vincarje. Takoj po nekaj metrih me je sredi poti čakal prelep srnjaček, ki je skočil iz potoka, me nekaj časa gledal in nato skočil nad pot v gozd.
Pot sem nadaljevala naprej v smeri Kobile in na ozki stezici sem ravno premišljevala o tem, da sem enkrat videla nekoga, ki je spodaj v potoku točil vodo. Ko se stezica rahlo vzpne in gre okoli ovinka, pa se je na stezi pred mano prikazala velika črna zadnjica. Manj kot deset metrov od mene. Le kaj bi ta gospa tukaj pobirala. Nee, ta gospa ima repek. Okoli nje pa je vse migalo. V roki sem še vedno imela fotoaparat, ker sem malo prej slikala stezico in prav tam, kjer se steza na tej fotki ne vidi več sem se ustavila. Seveda sem tudi ta prizor slikala. Šele potem me je preplavil adrenalin in pomislila sem; materca pred mano, to pomeni manj kot deset metrov proč, je ena najnevarnejših živali v naših gozdovih (mati z mladiči). Kaj naj storim. Občutek "usrala se bom v hlače" je postal še kako realen. Naj zakričim, da se bo prestrašila, lahko se zapodi vame.? Naj potihem grem nazaj..? Lahko me opazi in me spet napade. Hm, lahko splezam na drevo... ja seveda, jaz bom plezala na drevo. Haha. Stala sem in s srcem v hlačah in iskala izhod. Koliko lovcev poznam...? Saj nimam signala- pet minut prej sem ga imela in čez deset minut ga bom spet imela. Grapa je gluha. Svinja me je opazila in se je obrnila proti meni. Še vedno pa sem bila vesela, da mi je bilo dano videti to žival in njene mladiče tako blizu. Pričela je pihati in renčati proti meni. KAJ NAJ STORIM?? Stala sem kot vkopana. Mladiči so se potuhnili v podrast, svinja pa je skočila v breg, kake petnajst metrov nad prejšnjim mestom. Še vedno je pihala in se mi po korakih bližala. Stala sem pri miru. Naprej ne smem, saj so mladiči ob stezi in me bo napadla. Nič, grem nazaj, bom pač šla po drugi poti. Počasi sem se začela pomikati nazaj. Svinja pa je samo renčala in pihala. Nato je spustila rahlo drugačen zvok, in mladiči so se dvignili iz podrasti in se pognali k njej. Nato so se vsi skupaj izgubili v bregu. Jaz pa sem, prestrašena, a zelo vesela te izkušnje, nadaljevala pot naprej do Kobile. Malce hitreje kot ponavadi.
Nadaljevanje poti je bilo bolj običajno, le da sem ugotovila, da sem res šla na pot prepozno in me je zadnji del poti že pošteno grelo sonce. In cvetoči kostanji, ki so sicer res lepo dišali, a kljub temu, da nimam nobene dokazane alergije, mi vsako leto grenijo poletne aktivnosti. (menda so to še vse posledice enega od citostatikov)
V Javorje sem prišla ob koncu maše, ki je bila namenjena za ata in mamo, tako, da sem samo obiskala njun grob. Kasneje pa še hišo, kjer sem preživela veliko lepih ur pri mami Nežki in atu Janezu. (strica in teto) ki sta nas povabila na druženje.
