Ljubljanski Maraton 2016

  

 

 Naše podjetje je zelo dobro usmerjeno v spodbujanje gibanja in rekreacije pri sodelavcih in že par let se člani  LTH Aktiva lahko udeležujemo raznih športnih aktivnosti. Med te spada tudi vsakoletni Ljubljanski maraton.

   In spet so me pretentali, da sem se prijavila za rekreativni deset kilometerski tek. Čeprav sem že lani rekla, da ne grem več. Saj ne, da ne bi uživala. Zelo lep tek je. Všeč mi je vzdušje, všeč mi je navijanje ob progi, množica tekačev, ki me nese s sabo in všeč mi je lepa, popolnoma ravninska trasa skozi Lubljano . Le, da sem večino leta na kolesu in se na ta tek pripravljam le dober mesec prej in če me, tako kot letos, ujame še precej zoprna angina, mi običajno zmanjka dni za tek.  Rezultat je potem temu primeren. Vendar, cilje je treba zastaviti tako visoko, da se jih s trudom da doseči in to mi je uspelo.

 

Jutro nad Ljubljano

   Jutro je bilo precej sveže, a sonce se je že zbujalo in sušilo jesensko meglo, ki je v prvih jutranjih urah še pokrivala Ljubljano. V Tivoliju smo se zbrali vsi, ki smo bili prijavljeni na rekreativni tek Mici, Marjeta in Maja ter David in Jaka in se skupaj odpravili do štarta. Z nami sta šla tudi moja soseda Andreja in Andraž, ki sta tekla za Domel. Andraž polmaraton, Andreja pa z nami "desetko" Igorja smo obložili z nahrbtniki in oblačili, mi pa smo se postavili v množico tekačev, ki je čakala na pok pištole. Doma nisem bila popolnoma nič nervozna. Daleč, daleč od tega, da bi lahko primerjala s kolesarskim maratonom Franjo, kjer mi živci vsako leto popolnoma podivjajo. Tek sem jemala kot trening na polju, a tik pred štrtom se nalezeš nervoze od tekačev okrog sebe in z Andrejo sva postajali vedno bolj nestrpni. Skupina StrojMachine je skrbela za ritem in zaradi mene bi nas lahko spremljali vseh deset kilometrov.

 

LTH-bejbe

 

Jaka, Marjeta, Mici in Maja

 

 

Nekam resni

 

Množica tekačev čaka na štart

   In nato štart. Jaka in Maja sta takoj šla naprej. David, Andreja in jaz smo nekaj časa tekli skupaj a je bil tempo za odtenek prehud zame. Mici in Marjeta sta bili takoj za mano (a sem to ugotovila šele na koncu,  ko smo z razliko dobre minute ena za drugo prišle v cilj). Sama s svojim tempom sem nato nadaljevala po Dunajski cesti in kot vedno opazovala (preveč) okrog sebe, tekače z zanimivimi majicami, navijače, ki pa so bili letos malce manj glasni kot druga leta. Ali pa so bili takrat že utrujeni, ko sem prišla jaz mimo? Skoraj pet kilometrov po ravni Dunajski cesti se je vleklo in vleklo.... na koncu pa pihalna godba. Prijetna popestritev, zato sem se ustavila in naredila slikco. (Ja, fotoaparat sem nesla s sabo) Na petem kilometru nas je čakalo okrepčilo; voda. In kmalu potem se je megla razpršila in posijalo je sonce. Nato še ena pihalna godba, ki je igrala znano narodnozabavno vižo, ki sem jo nato v mislih pela vse do cila. Ker sem imela v glavi, da se vračam, mi je druga polovica teka minila hitro. 

 

In končno...

 

 The StrojMachine..noro dobri

 

 

Pod mostom

 

Tudi Miha Deželak iz Radija 1 je navijal

  

"Plehmuska"-čudovito

 

Okrepčilna postaja

 

Končno cilj

 

Kar želiš: banane, mandarine, jabolka, čaj, juha, voda...

   In po krepki uri sem pritekla skozi cilj. Z Mici in Marjeto smo se odpravile na dogovorjeno mesto. Seveda smo vmes šle še po čaj, vodo, jabolka, testenine, banane....Jaka, Maja in David so nas že čakali. Navdušeno smo ocenjevali tek in primerjali rezultate s pričakovanji, z lanskimi rezultati. Midva z Igorjem sva ostala, saj sva imela namen opazovati in navijati še za tekače na polmaratonu in maratonu. Ostali so se pa odpravili domov, dokler niso še zaprli cest pred štartom maratona.

 

Takole so štartali maratonci

   Z Andrejo smo pospremili tekače na progo polmaratona in maratona, ki so štartali skupaj in nato šli na kavo. Kmalu smo se  spet odpravili na cilj, kjer smo počakali, na prihod tekmovalcev iz polmaratona. Najhitrejši so enaindvajset kilometrov pretekli hitreje kot jaz desetko. Tudi vsi ostali iz LTH Aktiva, ki so tekli polmaraton so se odrezali res dobro. Tudi Aleš, ki je tekel v Kolokinem dresu, je na cilj prišel v zelo dobrem času.

 

Matej

 

Andrej

 

Jasmin

  

Urban

  

 Jan

 

  

 Aleš

 

Andraž

   Ko nas je v cilju našel Andraž smo se vrnili domov, saj sta bila Igor in Aleš dogovorjena, da gresta še na gorca na Osolnik. Po enaindvajsetih kilometrih teka je Aleš šel še na kolo na Osolnik...Bolnik. Sicer sta me vabila, naj se jima pridružim, a nisem imela prav nobene želje. Noge so morale počivati.

   Če zdajle rečem, da drugo leto sigurno ne grem več, bom spet jedla zarečeni kruh. In mene je res lahko pregovoriti za vsako neumnost pri kateri vsaj malce mučim samo sebe. Mogoče se pa res spet vidimo drugo leto.....mogoče.

 

Midve...Andreja in jaz pred....

 

.....in po

 

Tek, moj tek

Tek.

 Najosnovnejše in najenostavnejše gibanje, oziroma premikanje iz točke A, do točke B. Kako lep se mi zdi ta šport. Brez dodatnih rekvizitov, brez pomagal in dodatkov. Samo telo, ki se razteza in krči. Mišice, ki usklajeno delujejo, se krčijo in raztezajo, vse z enim namenom: da prenesejo lastno težo naprej. In noga, ki se z raztegnjenimi mišicami stegne naprej, da zajame nov meter, roke ob telesu v ritmu odrivajo zrak. Pogled tekača uprt par metrov naprej v tla in se ne pusti motiti. Dela celo telo.....noge, roke, trebušne mišice...iz desne na levo in na desno in na levo...srce daje ritem, dihanje....vdih....izdih....vdih...izdih...Najlepši šport, najpopolnejši.....Kako lepo je gledati množico tekačev, ki teče mimo. Vedno sem rada gledala maratone in tekače, ki so tekli mimo in občudovala slog, tehniko, telesa in nenazadnje voljo in zmožnost preteči polmaraton...maraton.

 In potem sem enkrat, pred leti sklenila, da bi pa tekla tudi jaz.  Popolnoma enostavno. To bom pa ja zmogla. Saj samo tečeš.....Res pa je, da nisem poznala, osebno poznala niti enega, ki bi se s tekom vsaj rekreativno ukvarjal. Resnici na ljubo, nisem poznala skoraj nikogar, ki bi se ukvarjal s kakršnim koli športom. Tudi sama do tistega trenutka nisem še nikoli tekla. Nekaj malega sem sicer kolesarila. Včasih šla na kakšen ne previsok hrib. Ves ostali šport me pa ni zanimal. Saj pri moji telesni pripravljenosti je bilo vsako gibanje prevelik napor, zato sem bila raje le ob progi ali na kavču in od tam navijala.

In takrat, pred dobrimi desetimi leti - KLIK v glavi. Pa o razlogih na tem mestu ne bom govorila. Bila sem pa na precej zanimivem in odločilnem razpotju.

 Obula sem prve raztegnjene "kao" superge. Kar eno trenirko. Ker je bilo precej hladno še eno vetrovko čez in šla. Od doma en krog....približno dva kilometra, vmes dva manjša klančka....Prvih sto ali dvesto metrov sem tekla "tako kot sem videla druge" hitro in polna navdušenja...z lahkoto.. naenkrat pa konec. Srce sem čutila v konicah las, noge so zapekle in začele neznansko boleti. Dihati sem začela tako glasno, da so mimoidoči najbrž mislili, da ravno končujem dvajseti kilometer. Jaz pa šele na prvih stotih.  Morala sem se ustaviti in hoditi, srce se je malo umirilo,  noge so še vedno bolele, desna mi je plesala v čevlju-obula sem popolnoma neprimerne sintetične nogavice. Po približno tristo metrih sem spet začela teči. Tokrat dobrih dvesto metrov in nato še je začel prvi kanček. Dolžine približno petdeset metrov, ki sem ga prehodila. Na vrhu sem se morala ustaviti in oddihati. Rahel spust sem pretekla. Tokrat počasi. In sem tekla precej dolgo, do naslednjega klančka. Eno samo mučenje. V klanec sem spet hodila. Na vrhu je ob hiši stal starejši gospod in me gledal, ko sem sopihala proti njemu. "Kaj, gospa, a ne gre? Ja mal bo treba shujšati, a ne, pa bo..."

"Danes ne gre, drugič najbrž tudi še ne bo šlo, v deseto bo pa že."  sem mu odgovorila in preslišala tisti zafrkljivi ton.

 Malce spodbujena z jezo, sem na vrhu spet ujela tekaški korak in nato do doma pretekla. Popolnoma premočena, saj sem se preveč oblekla, z neznansko bolečimi mišicami in kot kovanec za dva evra velikim žuljem, strašno ponosna nase, da sem prvič pretekla (prehodila)  mojih štiri do pet kilometrov. Ko sem se kasneje ta krogec peljala s kolesom, z namenom, da izmerimo dolžino, je bilo vsega skupaj komaj dobrih 2100 metrov.  In za to sem porabila malce manj kot pol ure. Pa mi ni bilo pomembno. To je bilo prve pol ure mojega teka, rekreativnega teka v življenju. (V šoli sem bila pravi mojster pri izogibanju vseh tekaških aktivnosti, in telovadbe. Športnih dnevov nisem marala.) Naslednje par dni sem po stopnicah hodila vzvratno, bolele so me mišice za katere sploh nisem vedela, da jih imam. A tega teka ne bom pozabila.

 Ko so se mišice za silo opomogle, sem šla ponoviti ta krog, in nato še... in še, dokler nisem nekega dne vsa vesela prišla domov in že na hodniku kričala:"Igor, nič nisem hodila. Ves čas sem tekla."  neznansko ponosna nase. Krog sem nato počasi podaljševalni in počasi prišla do pretečenih sedmih osmih kilometrov naenkrat. Kupila sem si tudi tekaške hlače in primerne športne copate.  Igor mi je kupil res dobro knjigo Herberta Steffnyja - Velika tekaška knjiga.

 

Tudi to spada k teku

 Kasneje me je sicer navdušilo kolo in sem tekla le še jeseni in pozimi. 

 Še vedno rada tečem. Sama in v svojem tempu in še vedno se trudim, da bi enkrat pretekla desetko v času 59:59, to pomeni pod eno uro. Tekaška majica in hlače mi še vedno ne stojijo lepo. Moje mišice niso tako lepo usklajene, kot pri tekačih na maratonu, tudi estetsko nisem ravno za naslovnico tekaške revije, pa kaj. Rada tečem.

 In dokler se gibam, živim. 

 

Na DM teku s sodelavkami 

Kostanjevi štrukeljčki

 

 Zadnji dež in ponekod tudi že slana, je z dreves sklatil kostanj. In nedeljski pohod na Lubnik je zato trajal malo dlje, saj sem vmes nabrala kar dosti kostanja . Precej debelega. Današnji deževen dan je bil pa prav primeren za peko kostanjeve potice.  Kostanj sem skuhala že v nedeljo zvečer in ga olupljenega shranila v hladilniku. Odločila sem se in naredila raje kar štrukeljčke. Vse po istem postpoku do tam, ko je treba potico zaviti. Zvila sem v tanjše zvitke in jih razrezala v štrukeljčke. Mogoče sem malce pretanko razvaljala in niso preveč lepi, a vseeno je bila zelo dobra večerja, jutri malica in še kdo se bo lahko posladkal.

 

  

 

Testo že vzhaja.

Običajno naredim testo iz bele moke, a ker mi je bele moke zmanjkalo sem dodala kar polnozrnato pirino moko in še malo ostre moke.

 

Kuhan in zdrobljen kostanj

 

Vse kar gre v namaz

 

Testo je dovolj vzhajalo, namaz je pripravljen...akcija

 

Z leseno žlico stisnem štrukeljce in jih do konca narežem z nožem (tule z lopatko)

 

Sva šli po enega jurčka

 

 V tretje gre rado, ta rek mi je ljubši, kot tisti o oslih in ledu. Čeprav imsvsa obe s Tatjano že malo kosmata in potegnjena ušesa. Tokrat sva slišali, da naj bi jurčki rasli kakor gobe po dežju (hehe). Saj dež je res padal pred dnevi. Tudi luna se je obrnila, kar naj bi bilo tudi pomembno. V Loških hribih naj bi bilo menda vsaj pol ducata medvedov, zaradi česar so vrjetno vsi jurčki tam kjer morajo biti, se pravi pod smrekami v mahu in samo čakajo, da jih s Tatjano pobereva in ne v mimohodečih košarah sitnih morostarskih  nabiralcev, ki se menda medvedov bojijo ....sigurno ja, malo morgen.

 

 Spet sva se nahitro po sms-jih dogovorili, da takoj po službi greva v gozd. Kar po najinem standardnem krogu. Izpustili sva le tisti ovinek, kjer je korenina, zaradi katere sem imela zadnjič cel teden modro brado, saj sem jo z nogo zajela in z dvignjenimi rokami direkrno z brado zarila v tla.

  Še preden sem šla od doma sem klicala teto Minko za nasvet. Kako veliko košaro naj vzamem. Pa mi je rekla, da ni treba preveč velike, da ne rastejo ravno toliko, kot govorijo. A, mi še vedno ni vzela upanja. Če drugega ne, bo Igor imel vsaj ene tri  gobova kosila..

 

Prepričani, da bova že takoj v prvem bregu nabrali jurčke sva se zapodili v breg. Kmalu sva ugotovili, da bo bera še slabša kot zadnjič, ko sva dobili vsaj par lisičk. Danes niti teh ne. No, eno slabo pest. 

  Sva pa neznansko uživali v gozdu, ki se zdaj že barva v zlato rumeno in oranžno. Tudi kostanja je že kar precej po tleh. Na jasi sva se ustavili, Tatjana je nabirala jesensko cvetje, jaz pa sem le sedela in uživala v toplem soncu.

  In, ko sva se odpravili naprej in spet zavili v gozd sva ga našli. No Tatjana ga je našla. Na sredi poti. En mičken, mičken jurček......Jah no, ne moreva reči, da nisva nič dobili, kaj ne?

 

 

Zadje jesensko cvetje

 

 Pikapolonica

 

Rošce...

Zaključek Kolesarske sezone 2016

  S koncem meseca septembra se počasi zaključuje ali pa vsaj umirja kolesarska sezona. Čeprav je jesen zame najlepši čas za kolesarjenje.  Zadnje dneve me je  popolnoma ustavil res nadležen prehlad in se ravno zaradi tega nisem udeležila zadnjega pomembnega dejanja, to je zadnji GP do Naceta, ki je štel za skupni seštevek in odločal še za zadnje točke in mesta.

  Sem se pa veselila zaključka sezone na Štengah, ko je predsednik Žiga podelil pokale za skupne uvrstitve v našem internem GP- ju. V kolesarskem in tekaškem.

  Letošnja sezona je bila kar uspešna.  Odpadel je le Dalmacija Ekstrem Tour,  ko nas je ustavilo res slabo vreme. A smo tri dekleta vseeno same naredile lep kolesarski vikend. Malce sem pogrešala tudi kakšno organizirano rundo na Grossglockner, ali Stelvio.... Pa drugo leto. V oranžno smo obarvali prav vse tekme Pokala Polanskih Puklov, razen na Blegoš nas je bilo malce manj, saj nas je bila ravno takrat večina v Puli na Ironmanu ( kot navijači Semetu seveda)

  Na splošno smo kar zaznamovali leto. Na maratonu Franja je bila Valerija na stopničkah, na maratonu Alpe Andrej. V skupnem pokalu Schneekoppe se je Jure B. odlično odrezal. Da ne govorim o vseh "lokalnih" dirkah, ki so to le zato, ker so v naši bližini, konkurenca je pa vseeno huda.

Lepo so bile obiskane tudi redne torkove in četrtkove runde, na katerih smo sodelovala tudi dekleta.

  Kolesarska sezona se, kot sem že napisala, počasi umirja, no vsaj nekateri bodo (bomo) cestna kolesa zamenjali za gorska, pohodne čevlje in "superge", kasneje za "trenežerje" in smučke (tekaške in alpske) in se pridružili nekaterim Kolokovcem ki tečejo, hodijo v hribe in kolesarijo z gorci preko cele sezone.

  Pričenja pa se tekaški GP. In sicer že konec tega meseca z Ljubljanskim maratonom. Vsem, ki tekmujete v tekaškem GP-ju, želim dobre noge. Vsem, ki ste čez leto pridelali kakršno koli poškodbo, pa, da jo čimprej odpravite in se dobro pripravite na sezono 2017.

 Prilagam še nekaj slik iz zaključka, kjer smo se imeli res lepo (slike so iz telefona in so bolj slabe kvalitete) :

 

Prvi trije v kolesarskem GP-ju

Andrej, Blaž (Matic), Sandi 

 

Prve tri med ženskami

Valerija, Tatjana in Katja

  

Tekaški GP

Aleš, Uroš in Luka 

 

Tekaški GP 

Valerija, jaz in Darja

 

 Še nagrada kluba Alešu za tekmovanje na Ironmanu

 

In skromna zahvala Andreji in Sandiju za vso organizacijo in priprave v zadnjem vikendu v Peroju

 

Fajn je blo

 

NajKolokovka Katja, NajKolokovec je bil pa Luka

 Da je bila sezona naporna se je videlo šele naslednje jutro saj je bila noč precej kratka