Naše podjetje je zelo dobro usmerjeno v spodbujanje gibanja in rekreacije pri sodelavcih in že par let se člani LTH Aktiva lahko udeležujemo raznih športnih aktivnosti. Med te spada tudi vsakoletni Ljubljanski maraton.
In spet so me pretentali, da sem se prijavila za rekreativni deset kilometerski tek. Čeprav sem že lani rekla, da ne grem več. Saj ne, da ne bi uživala. Zelo lep tek je. Všeč mi je vzdušje, všeč mi je navijanje ob progi, množica tekačev, ki me nese s sabo in všeč mi je lepa, popolnoma ravninska trasa skozi Lubljano . Le, da sem večino leta na kolesu in se na ta tek pripravljam le dober mesec prej in če me, tako kot letos, ujame še precej zoprna angina, mi običajno zmanjka dni za tek. Rezultat je potem temu primeren. Vendar, cilje je treba zastaviti tako visoko, da se jih s trudom da doseči in to mi je uspelo.
Jutro nad Ljubljano
Jutro je bilo precej sveže, a sonce se je že zbujalo in sušilo jesensko meglo, ki je v prvih jutranjih urah še pokrivala Ljubljano. V Tivoliju smo se zbrali vsi, ki smo bili prijavljeni na rekreativni tek Mici, Marjeta in Maja ter David in Jaka in se skupaj odpravili do štarta. Z nami sta šla tudi moja soseda Andreja in Andraž, ki sta tekla za Domel. Andraž polmaraton, Andreja pa z nami "desetko" Igorja smo obložili z nahrbtniki in oblačili, mi pa smo se postavili v množico tekačev, ki je čakala na pok pištole. Doma nisem bila popolnoma nič nervozna. Daleč, daleč od tega, da bi lahko primerjala s kolesarskim maratonom Franjo, kjer mi živci vsako leto popolnoma podivjajo. Tek sem jemala kot trening na polju, a tik pred štrtom se nalezeš nervoze od tekačev okrog sebe in z Andrejo sva postajali vedno bolj nestrpni. Skupina StrojMachine je skrbela za ritem in zaradi mene bi nas lahko spremljali vseh deset kilometrov.
LTH-bejbe
Jaka, Marjeta, Mici in Maja
Nekam resni
Množica tekačev čaka na štart
In nato štart. Jaka in Maja sta takoj šla naprej. David, Andreja in jaz smo nekaj časa tekli skupaj a je bil tempo za odtenek prehud zame. Mici in Marjeta sta bili takoj za mano (a sem to ugotovila šele na koncu, ko smo z razliko dobre minute ena za drugo prišle v cilj). Sama s svojim tempom sem nato nadaljevala po Dunajski cesti in kot vedno opazovala (preveč) okrog sebe, tekače z zanimivimi majicami, navijače, ki pa so bili letos malce manj glasni kot druga leta. Ali pa so bili takrat že utrujeni, ko sem prišla jaz mimo? Skoraj pet kilometrov po ravni Dunajski cesti se je vleklo in vleklo.... na koncu pa pihalna godba. Prijetna popestritev, zato sem se ustavila in naredila slikco. (Ja, fotoaparat sem nesla s sabo) Na petem kilometru nas je čakalo okrepčilo; voda. In kmalu potem se je megla razpršila in posijalo je sonce. Nato še ena pihalna godba, ki je igrala znano narodnozabavno vižo, ki sem jo nato v mislih pela vse do cila. Ker sem imela v glavi, da se vračam, mi je druga polovica teka minila hitro.
In končno...
The StrojMachine..noro dobri
Pod mostom
Tudi Miha Deželak iz Radija 1 je navijal
"Plehmuska"-čudovito
Okrepčilna postaja
Končno cilj
Kar želiš: banane, mandarine, jabolka, čaj, juha, voda...
In po krepki uri sem pritekla skozi cilj. Z Mici in Marjeto smo se odpravile na dogovorjeno mesto. Seveda smo vmes šle še po čaj, vodo, jabolka, testenine, banane....Jaka, Maja in David so nas že čakali. Navdušeno smo ocenjevali tek in primerjali rezultate s pričakovanji, z lanskimi rezultati. Midva z Igorjem sva ostala, saj sva imela namen opazovati in navijati še za tekače na polmaratonu in maratonu. Ostali so se pa odpravili domov, dokler niso še zaprli cest pred štartom maratona.
Takole so štartali maratonci
Z Andrejo smo pospremili tekače na progo polmaratona in maratona, ki so štartali skupaj in nato šli na kavo. Kmalu smo se spet odpravili na cilj, kjer smo počakali, na prihod tekmovalcev iz polmaratona. Najhitrejši so enaindvajset kilometrov pretekli hitreje kot jaz desetko. Tudi vsi ostali iz LTH Aktiva, ki so tekli polmaraton so se odrezali res dobro. Tudi Aleš, ki je tekel v Kolokinem dresu, je na cilj prišel v zelo dobrem času.
Matej
Andrej
Jasmin
Urban
Jan
Aleš
Andraž
Ko nas je v cilju našel Andraž smo se vrnili domov, saj sta bila Igor in Aleš dogovorjena, da gresta še na gorca na Osolnik. Po enaindvajsetih kilometrih teka je Aleš šel še na kolo na Osolnik...Bolnik. Sicer sta me vabila, naj se jima pridružim, a nisem imela prav nobene želje. Noge so morale počivati.
Če zdajle rečem, da drugo leto sigurno ne grem več, bom spet jedla zarečeni kruh. In mene je res lahko pregovoriti za vsako neumnost pri kateri vsaj malce mučim samo sebe. Mogoče se pa res spet vidimo drugo leto.....mogoče.
Midve...Andreja in jaz pred....
.....in po
Ni komentarjev:
Objavite komentar