Tek, moj tek

Tek.

 Najosnovnejše in najenostavnejše gibanje, oziroma premikanje iz točke A, do točke B. Kako lep se mi zdi ta šport. Brez dodatnih rekvizitov, brez pomagal in dodatkov. Samo telo, ki se razteza in krči. Mišice, ki usklajeno delujejo, se krčijo in raztezajo, vse z enim namenom: da prenesejo lastno težo naprej. In noga, ki se z raztegnjenimi mišicami stegne naprej, da zajame nov meter, roke ob telesu v ritmu odrivajo zrak. Pogled tekača uprt par metrov naprej v tla in se ne pusti motiti. Dela celo telo.....noge, roke, trebušne mišice...iz desne na levo in na desno in na levo...srce daje ritem, dihanje....vdih....izdih....vdih...izdih...Najlepši šport, najpopolnejši.....Kako lepo je gledati množico tekačev, ki teče mimo. Vedno sem rada gledala maratone in tekače, ki so tekli mimo in občudovala slog, tehniko, telesa in nenazadnje voljo in zmožnost preteči polmaraton...maraton.

 In potem sem enkrat, pred leti sklenila, da bi pa tekla tudi jaz.  Popolnoma enostavno. To bom pa ja zmogla. Saj samo tečeš.....Res pa je, da nisem poznala, osebno poznala niti enega, ki bi se s tekom vsaj rekreativno ukvarjal. Resnici na ljubo, nisem poznala skoraj nikogar, ki bi se ukvarjal s kakršnim koli športom. Tudi sama do tistega trenutka nisem še nikoli tekla. Nekaj malega sem sicer kolesarila. Včasih šla na kakšen ne previsok hrib. Ves ostali šport me pa ni zanimal. Saj pri moji telesni pripravljenosti je bilo vsako gibanje prevelik napor, zato sem bila raje le ob progi ali na kavču in od tam navijala.

In takrat, pred dobrimi desetimi leti - KLIK v glavi. Pa o razlogih na tem mestu ne bom govorila. Bila sem pa na precej zanimivem in odločilnem razpotju.

 Obula sem prve raztegnjene "kao" superge. Kar eno trenirko. Ker je bilo precej hladno še eno vetrovko čez in šla. Od doma en krog....približno dva kilometra, vmes dva manjša klančka....Prvih sto ali dvesto metrov sem tekla "tako kot sem videla druge" hitro in polna navdušenja...z lahkoto.. naenkrat pa konec. Srce sem čutila v konicah las, noge so zapekle in začele neznansko boleti. Dihati sem začela tako glasno, da so mimoidoči najbrž mislili, da ravno končujem dvajseti kilometer. Jaz pa šele na prvih stotih.  Morala sem se ustaviti in hoditi, srce se je malo umirilo,  noge so še vedno bolele, desna mi je plesala v čevlju-obula sem popolnoma neprimerne sintetične nogavice. Po približno tristo metrih sem spet začela teči. Tokrat dobrih dvesto metrov in nato še je začel prvi kanček. Dolžine približno petdeset metrov, ki sem ga prehodila. Na vrhu sem se morala ustaviti in oddihati. Rahel spust sem pretekla. Tokrat počasi. In sem tekla precej dolgo, do naslednjega klančka. Eno samo mučenje. V klanec sem spet hodila. Na vrhu je ob hiši stal starejši gospod in me gledal, ko sem sopihala proti njemu. "Kaj, gospa, a ne gre? Ja mal bo treba shujšati, a ne, pa bo..."

"Danes ne gre, drugič najbrž tudi še ne bo šlo, v deseto bo pa že."  sem mu odgovorila in preslišala tisti zafrkljivi ton.

 Malce spodbujena z jezo, sem na vrhu spet ujela tekaški korak in nato do doma pretekla. Popolnoma premočena, saj sem se preveč oblekla, z neznansko bolečimi mišicami in kot kovanec za dva evra velikim žuljem, strašno ponosna nase, da sem prvič pretekla (prehodila)  mojih štiri do pet kilometrov. Ko sem se kasneje ta krogec peljala s kolesom, z namenom, da izmerimo dolžino, je bilo vsega skupaj komaj dobrih 2100 metrov.  In za to sem porabila malce manj kot pol ure. Pa mi ni bilo pomembno. To je bilo prve pol ure mojega teka, rekreativnega teka v življenju. (V šoli sem bila pravi mojster pri izogibanju vseh tekaških aktivnosti, in telovadbe. Športnih dnevov nisem marala.) Naslednje par dni sem po stopnicah hodila vzvratno, bolele so me mišice za katere sploh nisem vedela, da jih imam. A tega teka ne bom pozabila.

 Ko so se mišice za silo opomogle, sem šla ponoviti ta krog, in nato še... in še, dokler nisem nekega dne vsa vesela prišla domov in že na hodniku kričala:"Igor, nič nisem hodila. Ves čas sem tekla."  neznansko ponosna nase. Krog sem nato počasi podaljševalni in počasi prišla do pretečenih sedmih osmih kilometrov naenkrat. Kupila sem si tudi tekaške hlače in primerne športne copate.  Igor mi je kupil res dobro knjigo Herberta Steffnyja - Velika tekaška knjiga.

 

Tudi to spada k teku

 Kasneje me je sicer navdušilo kolo in sem tekla le še jeseni in pozimi. 

 Še vedno rada tečem. Sama in v svojem tempu in še vedno se trudim, da bi enkrat pretekla desetko v času 59:59, to pomeni pod eno uro. Tekaška majica in hlače mi še vedno ne stojijo lepo. Moje mišice niso tako lepo usklajene, kot pri tekačih na maratonu, tudi estetsko nisem ravno za naslovnico tekaške revije, pa kaj. Rada tečem.

 In dokler se gibam, živim. 

 

Na DM teku s sodelavkami