Sva šli po enega jurčka

 

 V tretje gre rado, ta rek mi je ljubši, kot tisti o oslih in ledu. Čeprav imsvsa obe s Tatjano že malo kosmata in potegnjena ušesa. Tokrat sva slišali, da naj bi jurčki rasli kakor gobe po dežju (hehe). Saj dež je res padal pred dnevi. Tudi luna se je obrnila, kar naj bi bilo tudi pomembno. V Loških hribih naj bi bilo menda vsaj pol ducata medvedov, zaradi česar so vrjetno vsi jurčki tam kjer morajo biti, se pravi pod smrekami v mahu in samo čakajo, da jih s Tatjano pobereva in ne v mimohodečih košarah sitnih morostarskih  nabiralcev, ki se menda medvedov bojijo ....sigurno ja, malo morgen.

 

 Spet sva se nahitro po sms-jih dogovorili, da takoj po službi greva v gozd. Kar po najinem standardnem krogu. Izpustili sva le tisti ovinek, kjer je korenina, zaradi katere sem imela zadnjič cel teden modro brado, saj sem jo z nogo zajela in z dvignjenimi rokami direkrno z brado zarila v tla.

  Še preden sem šla od doma sem klicala teto Minko za nasvet. Kako veliko košaro naj vzamem. Pa mi je rekla, da ni treba preveč velike, da ne rastejo ravno toliko, kot govorijo. A, mi še vedno ni vzela upanja. Če drugega ne, bo Igor imel vsaj ene tri  gobova kosila..

 

Prepričani, da bova že takoj v prvem bregu nabrali jurčke sva se zapodili v breg. Kmalu sva ugotovili, da bo bera še slabša kot zadnjič, ko sva dobili vsaj par lisičk. Danes niti teh ne. No, eno slabo pest. 

  Sva pa neznansko uživali v gozdu, ki se zdaj že barva v zlato rumeno in oranžno. Tudi kostanja je že kar precej po tleh. Na jasi sva se ustavili, Tatjana je nabirala jesensko cvetje, jaz pa sem le sedela in uživala v toplem soncu.

  In, ko sva se odpravili naprej in spet zavili v gozd sva ga našli. No Tatjana ga je našla. Na sredi poti. En mičken, mičken jurček......Jah no, ne moreva reči, da nisva nič dobili, kaj ne?

 

 

Zadje jesensko cvetje

 

 Pikapolonica

 

Rošce...