Krnica MTB

  Po včerajšnjem pohodu in obljubljenem jutrišnjem plezanju sva danes opravila bolj regeneracijsko vožnjo s kolesi v lepo dolinico Krnico. Približno 6 kilometrov dolga dolina je prelepa. Gorski potoček Pišnica je v njej v času obilnega deževja oblikoval hudourniško strugo, ki jo je treba na več mestih prečkati, kar s kolesom niti ni tako preprosto, saj se kamenje kar melje pod kolesi.

   Najprej sva se zapeljala mimo jezer jasna, ki so bila še povsem mirna in prazna. Po nekaj sto metrih sva zapustila asfaltirano cesto in zavila na makadamsko pot. Pot prvih nekaj kilometrov pelje vzporedno s potokom in vršiško cesto, a se na lepi jasi odcepi  v levo. Kmalu se na desni odcepi steza, kolovozna pot pa preko nekaj kar strmih klancev pripelje pod stene Špika, Prisojnika in Škrlatice do koče v Krnici.

  Tu sva malo posedela, skupaj pomalicala najboljši jabolčni zavitek in se odpravila nazaj. Do jase, tu pa sva zavila v levo in mimo spominskega obeležja vsem ki so padli v teh gorah nadaljevala preko lepega pašnika. nato je bilo treba prečiti malo širši potok, kar je Igorju uspelo brez večjih težav, če odštejem, da je na drugi strani moral menjati zračnico. Med tem pa je meni ravno tako kot lani, tukaj spet uspelo pasti s kolesa v vodo. A tokrat sem se ujela in sem bila mokra le do kolen.

 Nato sva se povzpela do vršiške ceste in se po njej spustila nazaj v Kranjsko Goro. Izlet primeren za vsakega, primerljiv s potjo v Tamar. Približno ista dolžina in nekje okoli 300 m vzpona (brez vzpona na vršiško cesto pa 50m manj)

Kranjska Gora,Vitranc, Ciprnik in spust v Planico

  Dopustniške dneve preživljava v Kranjski Gori in zelo sem vesela, da je tako, saj je tu temperatura še vedno primerna za normalno življenje. Sem prišla do zaključka, da je popolnoma neumno plačevati matranje na morju pri plus 38 stopinjah in vsak dan čakati na prijetno večerno ohlajanje....če sploh pride. 

  Današnji dan sem izkoristila za solo potep na Vitranc in naprej na Ciprnik. Igor je šel na Vršič s kolesom. Jutro je bilo prijetno sveže. Kranjska Gora je bila po včerajšnjem norem nedeljskem vrvežu kot opustošena. Nikjer nikogar. Le štirje pohodniki so se odpravljali na pohod, tako kot jaz. 

 

  Nihče drug kot sestra Erika njen mož in moji mali nečakinji, ki so tudi tu na dopustu. Odpravljali so se do Bedančeve koče pod Vitrancem. Dogovorili smo se, da se popoldne vidimo na Jasni in šla sem naprej. Mimo kekčevega spomenika, ki ga lani nisem opazila, do odcepa na stezo. Po že znani poti, saj sem že lani šla na Vitranc. Pri Mojčinem domu sem malo počila spila radensko in se odpravila naprej proti Ciprniku. 

 

Glede na to, da sem doma pozabila sol, mi je tu (gorenjki) prišlo na misel, da bi lahko šla rabutat. Sta bili dve veliki kepi soli položeni za divjad (hec, hec)

 

Točno na istem mestu sem tudi lani naredila sliko

 

Kranjska Gora

 

Hm...pogum? Težka bo..

 

Poti so lepo označene

 

Povsod ob poti je bilo veliko suhega drevja, povečini zaradi lubadarja

 in na drevju polno gob

 

Čašasti sviščevec

 

Pod Mojčinim domom na Vitrancu

 

Mojčin dom

 

Zelenci

 

Zapuščen dom na Vitrancu

  Ta pot pa mi je bila čisto neznana. Malo gor in malo dol po lepem macesnovem gozdiču. Med macesni sem pred sabo zagledala vrh...pa ni to Ciprnik...precej visoko je bil. Dobro grem naprej. Opazim odcep za Planico, tu se bom vračala. Do vrha Ciprnika se steza na nekaj mestih prav lepo zalomi in v pomoč so nam ponekod že jeklenice. Čeprav niso ravno nujno potrebne. Je pa fajn če so. Na vsej poti me je prehitela le ena pohodnica. ki sem jo zopet srečala tu na enih od jeklenic. Ko sem prišla na vrh pa čudovit razgled na hribe vse naokrog in na dolino Tamar pod mano. Še planiška velikanka je bila čisto micena. Na vrh sta ravno takrat prišla pohodnika, ki tudi letujeta v Kr. Gori in spregovorili smo nekaj besed. 

 

Tamle je Ciprnik

 

Trebušasti svišč

 

Ne vem če je tole arnika, po knjigi bolj avstrijski divjakovec

 

Vrh

 

Vitranc

  Vračala sem se po isti poti do odcepa za Planico. Steza pelje v dolino skozi gozd in le na nekaj mestih pride na rob ali greben in se odpre pogled na Tamar, še to bolj v spodnejm delu. Po, meni se je zdelo dvestotih serpentinah sem po dobri uri prišla do doma v Planici. Od tu sem poklicala Igorja, da me je prišel z avtom iskat, saj se mi res ni dalo iti po soncu do Kr. Gore.

 

Ob poti sem srečala ogromno mravljišč in vsa so bila zelo živahna

Zelo lep pohod, pohvaliti moram vse, ki skrbijo za te poti. Zelo lepo so označene in urejene, na nekaterih mesti se vidi, da jih pozimi uničijo plazovi, a so na novo skopane v breg. Jaz sem za pohod porabila šest ur. Z vsemi mojimi pavzami za slikanje in malico.