Spet se mi je ponudila lepa priložnost, da grem peš v Javorje. Igor je imel delovno soboto, vreme je bilo lepo, za kolo nisem bila dogovorjena, pravzaprav nisem bila za nič dogovorjena in vsaj na Lubnik pa moram iti. Sicer sem malo omenila Igorju zvečer, da je ena majhna možnost, da me bo moral priti iskat v Javorje. Nič ni imel proti. Torej, v prvem planu je bil le Lubnik.
Jutro je bilo lepo, malo oblačno in med oblaki se je prerivalo sonce, ki je kljub temu, da sem od doma šla precej pred šesto, že kukalo izza Krvavca. Igor je zavil na delo, jaz v drugo smer, proti Lubniku.
Čez Vešterski most
Ko sem se odpravila od doma je bilo še malce mračno, a bolj zaradi oblakov, saj se je tu in tam sonce pokazalo izza oblakov. Bilo je še prijetno hladno. Gozd se je prebujal in nikamor nisem hitela. Večkrat sem se ustavila in poslušala glasove okoli mene. Tudi pohodnika nisem vse do vrha Lubnika srečala nobenega.
Malo nad Gabrovim pogled na tri Cerkve; sv. Ožbolt, sv. Andrej in sv. Lovrenc
Danes nisem šla po grebenih, ampak kar naprej in mimo Gabrovega po običajni poti. Škofja Loka, ki se je vsake toliko časa pokazala med drevjem je bila še v mraku in pod meglico, ki je leno plavala nad njo. Oblaki se kar niso umaknili in na Gabrovem je bilo nebo povsem oblačno. A za hojo je bilo prijetno. Ne prevroče. Skoraj do vrha sonca ni bilo saj steza pelje po senčni strani. Šele tik pred vrhom pa je posijalo čez greben.
Marela
Ciklame
Ciklame so lepe a meni niso všeč.
Spominajm se, ko sem jih prinesla mami in mi je rekla, da so to prve znanilke jeseni. Od takrat mi nekako niso več tako lepe.
Pogled nazaj. Tu se priključi pot Čez grebene
Po skoraj dveh urah sem prišla na vrh. Hoje je za povprečnega pohodnika (tako je markirano) za eno uro in petinštirideset minut. Jaz sem hodila skoraj dve uri, a sem se vmes ustavljala, slikala, poslušala in gledala... Tik pred vrhom sem dohitela znanca, s katerim sva potem šla do koče. Jaz sem še skočila na dva metra od vhodnjih vrat višji vrh in naredila par slik.
Igor pa dela - LTH
Škofja Loka še vedno pod meglico
V spodnjem levem kotu Križna gora zadaj Storžič in Kamniške....
Tudi Triglav ima kapo
V kočo sem šla pozdravit sodelavki Majo in Petro, ki sta pomagali oskrbnici Tatjani in moram povedati, da so res lepa ekipa. Spila sem žajbeljček, čaj in za kasneje na poti vzela še najboljšo ocvirkovico. Če pa imate radi flancate, povem vam, splača se potruditi in priti na Lubnik. Za vseh pet prstov polizat so dobri. Tokrat flancata nisem jedla, sem ga pa prejšnjič, ko sem bila v koči kako uro kasneje in jih je Tatjana sproti pekla in so pohodniki že čakali nanje.
Naredile smo še nekaj slik (in izbrale pravo;-) ) in se dodobra nasmejale.
Koča na Lubniku
Že prej med potjo navzgor sem se odlaočila, da grem še naprej, tako lep dan je treba izkoristit. Od koče sem se spustila po stezi do sedla nad Zalubnikarjem na eni strani in okrepčevalnico Nace (ali drugo Malina) na drugi strani.
Tu je klopica, kjer vedno posedim, ko grem v Javorje. Pa ne, ker bi bila utrujena. Ne vem zakaj, navada pač. Od ocvirkovce v nahrbtniku sem odtrgala en košček in pomalicala.
Pot sem nadaljevala po stari vojaški cesti. Ko komu povem, da grem v Javorje po vojaški cesti in mi reče: "Joj, kok je dolgočasna!" ga res ne razumem. Meni vedno mine, kot bi mignil. Na poti je toliko stvari, ki so zanimive, vedno ko hodim je kaj novega in drugačnega. Res pa je, da mi ravno zato, ker ves čas gledam okoli včasih zmanjka tal in se spotikam. Tudi na tej poti se mi je to zgodilo, a do tja še pridem.
Klopca za počitek in ocvirkovico
Spodaj domačija pri Zalubnikarju Zadaj Kamniške alpe
Vojaška cesta in spomenik Petru Kavčiču
po katerem se je imenovala šola v Šk. Loki, ki je bil na tem mestu ubit
Še en spomenik Kumar Danila - Andreja
po njej je poimenovana šola v Stožicah
Hiša Par Dolinčk propada
Pogled nazaj ( Z Vrhovca) Lubnik
Vojaška cesta zgrajena leta 1938, še vedno na eni strani kamnita "škarpa" na drugi ka "konfini"
Na Pardolah se med drevjem pokaže Blegoš
Kažipot
"Medvedu latje" - kresna roža
Na Poklajnum pa prvič Javorje
Do Poklajnuga sem šla po vojaški cesti. Tu bi morala zaviti proti Javorjam in domu. Malo prej sem klicala mami, a se ni oglasila - bila je na njivi, zato sem se odločila, da pot podaljšam proti Staremu vrhu. Zavila sem na stezo, ki po grebenu pelje do križa ob stari poti, ki je nekoč iz Javor vodila na Mlako. Zdaj je tu le še steza. Obrnila sem se proti Mlaki in nato prišla spet na vojaško cesto, ki je tu že asfaltirana. Nad vasjo Mlaka sem mimo Jejlarjevega kopišča šla naprej v smeri Starega vrha. Klicala me je mami. Povedala sem ji, da hodim in da pridem domov v Javorje, da pa grem še na Stari vrh. Prav, le ob dvanajstih je kosilo in naj pridem pravočasno. Oh ja, naslednjič je ne bom poklicala, ker si vedno potem daje dela in pripravlja kosilo še zame.
Mlaka
Pri križu
Cela "jata" belih metuljev je pila iz tele vode, a sem jih precej preplašila
Tale mlaka je bila precej živahna in polna prebivalcev
Ob poti
Kopišče in na pol pripravljena kopa,
Želela sem priti na Preval mimo antene in logika mi je rekla, da bi
morala kmalu iz ceste zaviti na stezo. Točno nad vasjo mlaka sem v levem
bregu ob cesti opazila staro ozko pot, ki je peljala v gozd.
Stopila sem na pot in se po grebenu vzpenjala v smeri Starega vrha. Steza je lepa, a nikjer nisem videla nobene markacije. Čez nekaj časa pa se je iz desne smeri priključila še ena, bolj shojena steza in z njo so se na drevesih pokazale tudi zeleno rumene markacije. Na grebenu, kjer je bila stezica res lepa in rastje ob stezi redko in travnato sem se odločila da malo popijem in pomalicam. Malo pod stezo sem našla lisičke in jih nabrala dovolj za dvakrat za kosilo.
Ja vem plastična vreča, a nisem imela drugega sabo
Še to mi je dala Maja na Lubniku za ocvirkovico
Če sem že dala ocvirkovico ven....
Nadaljevala sem pot naprej po stezi, ki se na nekaterih mestih kar precej strmo dvigne in prišla na cesto, ki je namenjena - poleg spravilu lesa- tudi dostopu do otroškega smučišča pozimi. Nekaj metrov po cesti in nato spet na stezo v gozd. Po parih korakih sem že videla anteno in malo naprej od antene vikend, kjer so se ravno "vseljevali" turisti iz štajerskega konca Slovenije. Gospod me je ustavil in me vprašal za lažje pohodne poti tod okoli. Predlagala sem mu Blegoš in vrh Starega vrha in obenem naredila še reklamo za gostilno Blegoš (kjer imajo vse informacija) in za kočo Stari vrh.
Ogromni bukvi mimo katerih pelje steza
Antena
Preval - levo Pojlanska dolina (Četena ravan, Javorje, Poljane)
- desno Selška dolina ( Zapreval, Luša )
- naravnost navzgor Družinski park, Grebljica (kjer je začetek nekaterih res lepih in lepo označenih pohodnih poti) koča Stari vrh,
Razgled iz Prevala proti Selški dolini
Na Prevalu sem še malo pomislila, kaj če grem kar proti Javorjam, a sem se odločila, da pa vsaj do koče moram priti. Bo pač kosilo malo počakalo. Zato sem šla naprej. Mimo Družinskega parka, kejr ponujajo zabavo in doživetje za vso družino in preko smučišča pod šestsedežnico do koče. Tu sem najprej pozdravila Almo in naročila pivo. Terasa pred kočo je obnovljena res lepa in prijazna. V koči pa imajo zelo dobro hrano.
--Ves čas pišem KOČA, čeprav bi bilo bolj primerno in pravilno restavracija s prenočišči (gostišče in penzijon - ima tri zvezdice)
Tu sem bila na najvišji točki mojega pohoda, saj na vrh nisem imela namena iti. Vrnila sem se po asfaltirani cesti nazaj do Grebljice in Družinskega parka
Družinski park na Grebljici, doživetje za vso družino
Pri tej smreki sem zavila v breg..
.....mimo zanimivo zraščenih smrek ...
.... in zadnje jagode.
Trava je visoka, a je steza lepo vzdrževana in trava pokošena
Zipline
Pogled na Družinski park - v tem gozdičku se skriva veliko zelo zanimivih ovir
Zavila sem proti Četeni Ravni in prvič stopila na poljansko stran. Mimo lepe cerkvice sv. Brikcija v Četeni Ravni in skozi vas naprej proti Javorjam. Četena Ravan je lepa vasica, kjer je zelo razvit kmečki turizem (Tavčar, Davčen, Ožbet ) Iz vasi pa zelo lepi razgledi na dolino.
Jerebika
Takoj pod mano Četena Ravan, naprej Javorje, Zakobiljek in Lom
Cerkev sv. Brikcija
Malo pod vasjo Četena Ravan je lep pogled na vas Javorje. Seveda sem hotela slikati Javorje pod sabo in ker sem gledala le naprej na vas nisem opazila, da hodim po robu ceste in sem zvila nogo in poletela najprej par korakov misleč, da se bom še ujela nato pa, kakor sem dolga in široka direktno naprej na cesto. Rezultat: nekaj odrgnin in prask, boleče koleno in prst. Predvsem pa jeza, ker se mi to tako pogosto dogaja. Vse samo zato ker sem tako "firbčna" in gledam okoli.
Posledice
Z bolečim kolenom in ranjenim ponosom sem odkrevsala naprej čez Polešico. Ustavila sem se še pri knjižnici na prostem na vrhu ob klopici. Otroci in vzgojiteljice vrtca iz Javor so naredili zelo lep herbarij in ga dodali v knjižnico. Pohvalno. Z bratrančevo punco Leo, ki je pritekla iz Koprivnika sva spregovorili par besed in odpravila sem se naprej.
Knjižnica na prostem
Ker je v Javorjah že odzvonilo poldan, se mi je že malo mudilo. Doma me je mami že čakala s kosilom. Ati mi je potresel najboljše hruške - junijsko lepotico, ki sem jih nesla domov. Kasneje sem še nekaj časa delala družbo atiju, ki je pletel košarice in počakala Igorja, da me je prišel iskat.
Doma
Junijska lepotica
Lep dan in lepa pot, ki jo bom ponovila še velikokrat, naslednjič mogoče čez vrh Starega vrha in seveda bolj previdno. Na takih pohodih mi ura ni pomembna in če me kdo vpraša koliko časa sem porabila za pot, mu lahko rečem le: toliko, kot se mi je zdelo potrebno. Rada se ustavljam in gledam okolico in poslušam naravo. Ker hodim zato, ker uživam in ne zato, da dosegam časovne rezultate.
Imam pa sabo vedno uro, ki mi šteje kilometre in samo zaradi zanimivosti rada pogledam kasneje pot na grafu in nekatere podatke. Na tej poti sem naredila 19.7 km in 1240 višinskih metrov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar