Dopustniške dneve preživljava v Kranjski Gori in zelo sem vesela, da je tako, saj je tu temperatura še vedno primerna za normalno življenje. Sem prišla do zaključka, da je popolnoma neumno plačevati matranje na morju pri plus 38 stopinjah in vsak dan čakati na prijetno večerno ohlajanje....če sploh pride.
Današnji dan sem izkoristila za solo potep na Vitranc in naprej na Ciprnik. Igor je šel na Vršič s kolesom. Jutro je bilo prijetno sveže. Kranjska Gora je bila po včerajšnjem norem nedeljskem vrvežu kot opustošena. Nikjer nikogar. Le štirje pohodniki so se odpravljali na pohod, tako kot jaz.
Nihče drug kot sestra Erika njen mož in moji mali nečakinji, ki so tudi tu na dopustu. Odpravljali so se do Bedančeve koče pod Vitrancem. Dogovorili smo se, da se popoldne vidimo na Jasni in šla sem naprej. Mimo kekčevega spomenika, ki ga lani nisem opazila, do odcepa na stezo. Po že znani poti, saj sem že lani šla na Vitranc. Pri Mojčinem domu sem malo počila spila radensko in se odpravila naprej proti Ciprniku.
Glede na to, da sem doma pozabila sol, mi je tu (gorenjki) prišlo na misel, da bi lahko šla rabutat. Sta bili dve veliki kepi soli položeni za divjad (hec, hec)
Točno na istem mestu sem tudi lani naredila sliko
Kranjska Gora
Hm...pogum? Težka bo..
Poti so lepo označene
Povsod ob poti je bilo veliko suhega drevja, povečini zaradi lubadarja
in na drevju polno gob
Čašasti sviščevec
Pod Mojčinim domom na Vitrancu
Mojčin dom
Zelenci
Zapuščen dom na Vitrancu
Ta pot pa mi je bila čisto neznana. Malo gor in malo dol po lepem macesnovem gozdiču. Med macesni sem pred sabo zagledala vrh...pa ni to Ciprnik...precej visoko je bil. Dobro grem naprej. Opazim odcep za Planico, tu se bom vračala. Do vrha Ciprnika se steza na nekaj mestih prav lepo zalomi in v pomoč so nam ponekod že jeklenice. Čeprav niso ravno nujno potrebne. Je pa fajn če so. Na vsej poti me je prehitela le ena pohodnica. ki sem jo zopet srečala tu na enih od jeklenic. Ko sem prišla na vrh pa čudovit razgled na hribe vse naokrog in na dolino Tamar pod mano. Še planiška velikanka je bila čisto micena. Na vrh sta ravno takrat prišla pohodnika, ki tudi letujeta v Kr. Gori in spregovorili smo nekaj besed.
Tamle je Ciprnik
Trebušasti svišč
Ne vem če je tole arnika, po knjigi bolj avstrijski divjakovec
Vrh
Vitranc
Vračala sem se po isti poti do odcepa za Planico. Steza pelje v dolino skozi gozd in le na nekaj mestih pride na rob ali greben in se odpre pogled na Tamar, še to bolj v spodnejm delu. Po, meni se je zdelo dvestotih serpentinah sem po dobri uri prišla do doma v Planici. Od tu sem poklicala Igorja, da me je prišel z avtom iskat, saj se mi res ni dalo iti po soncu do Kr. Gore.
Ob poti sem srečala ogromno mravljišč in vsa so bila zelo živahna
Zelo lep pohod, pohvaliti moram vse, ki skrbijo za te poti. Zelo lepo so označene in urejene, na nekaterih mesti se vidi, da jih pozimi uničijo plazovi, a so na novo skopane v breg. Jaz sem za pohod porabila šest ur. Z vsemi mojimi pavzami za slikanje in malico.
Ni komentarjev:
Objavite komentar