Planina Konjščica - krožna

 Če je bil včerajšnji pohod meglen, deževen in turobno jesenski, je bil današnji pravo nasprotje. Prava eksplozija jesenskih barv, ki je naju z Igorjem čakala na obrobju Pokljuke. 

Najin namen je bil danes, da greva na kolo in izkoristiva še zadnji (po obetih sodeč) lep in topel vikend. Ker pa se megla še tudi ob enajstih ni hotela umakniti, sva se vsedla v avto in se odpeljala na Pokljuko. Med potjo sva ugotovila, da sva se doma slabo razumela, saj je igor planiral le sprehod na Uskovnico, jaz pa sem se pripravila za hojo do Blejske koče. Zato sva se odločila za sredno pot. Greva na planino Konjščica. Od zadnjega parkirišča, kjer pozimi obračamo na tekaških smučkah je markirano še trideset minut, ravno prav. Poti nisva poznala, saj sva tu hodila prvič. 

 

Pot, ki mi je bolj znana pozimi

 

 

Viševnik danes in pozimi
 

Četudi je bilo parkirišče na Rudnem polju nabito polno, pa tu nisva srečala skoraj nikogar. Le na koncu, na "rondoju" kot rečemo pozimi koncu proge, je bilo precej avtov. Od tu naprej je lepa gozdna pot, ki naju je res po pol ure pripeljala na planino Konjščica. Prelepo. 

 

Malo pred planino naju je presenetil tale slapič

 

Ko sva stopila na planino pa takle pogled

 

Macesni žarijo

Na planini sva se ustavila v planšariji na čaju in pivu in vprašala za pot do Rudnega polja, saj sva želela narediti krožno pot. Ko pa je oskrbnik planšarije pohodnici, ki se je tudi zanimala za pot, razlagal kam gre steza naprej in da se tudi ta priključi poti, ki pelje od Rudnega polja, sva se odločila da narediva še teh nekaj korakov..... seveda. Kar lep sprehod za moja, še od včerajšnjega pohoda v Javorje, utrujena kolena. A je trud poplačan s prelepimi razgledi na gore in zlato obarvane macesne. 

 

Odpravila sva se naprej po tej poti

 

Volnatoglavi osat se je posušil, a je še vedno krasil planino.

 V ozadju gora Ablanca, naravnost Studorski preval

 

 

Tale me je še čakal, en svišč (ne vem kateri) jaz bi mu rekal kar zaspanček😀
 

 

Rušnata zvončica še tudi vztraja, videla sem še cvetke slečnika. 

 

Igor je skočil še malo više na sedlo, jaz pa sem opazovala tisti ravni rjavi položni vrh, med špičko na levi in poraščenim vrhom na desni. To je Viševnik, kjer je bilo ogromno ljudi. 

Po nekaj več kot pol urnem vzpenjanju v smeri proti Velemu polju sva prišla do križišča, kjer sva zavila v desno nazaj proti Rudnemu polju. Vodnikov dom bova pustila za drugič, do tja je markirano še 2,5 ure. Planina Konjščica je bila daleč spodaj. 

Po ozki stezi sva se najprej malo spuščala in nato hodila malo gor malo dol. Meni je bila steza všeč in razgledi čudoviti. Igor pa je enkrat vmes, ko sva se že x krat spet za nekaj metrov vzpenjala rekel: "Tole je pa kot trenažer, skoz isto." moški pač... (ne znajo gledati okoli)

 

Planina Konjščica pod nama

 

Igor na sprehodu 

(vedno kadar greva skupaj, mu je malo dolgčas, a me nikoli na priganja saj ve, da se ne splača)

 

Voda dela žlebičke

 

Pogled nazaj na prehojeno prečno pot. Tisti neporasli vrh je Veliki Draškivrh, 

Lep dan je bil. Sprehod, ki se je, vsaj za moje pohodniške sposobnosti spremenil kar v lep pohod. Predvsemp pa mi je bilo všeč, da sva izbrala tako pot, kjer skorajda nisva srečala pohodnikov, le nekaj se jih je vračalo iz smeri Vodnikovega doma (Triglava). Želim si, da bi še veliko krat lahko bila v takšnih lepih koncih,  ki jih pri nas res ne manjka. 

 Hodila sva ravno tri ure in naredila približno štiristo višinskih metrov.

Spet peš v Javorje

 Že nekaj časa nisem šla peš v Javorje. Imela sem čas. Vreme je bilo že ves teden lepo, bo pa tudi v soboto, kajne!? Igor je imel nočno in je dopoldne še spal. 

 

Teta Anica je tokrat žal odpovedala, saj je imela druge obveznosti, tudi Veronika ni mogla, Ida pa mi je rekla, da kot ponavadi pride nasproti z Dingom. Odločila sem se, da grem ob šestih od doma. Z lučko. Ker pa je zjutraj na mojem telefonu kazalo, da v Škofji Loki pada dež, sem spanec potegnila še za pol ure. O dežju pa ne duha ne sluha. Uredu, so se zmotili. (čeprav vedno trdim, da imam na telefonu aplikacijo, ki se nikoli ne zmoti....hmm..) Točno ob sedmih sem šla od doma. Lučke nisem več rabila, bilo pa je zelo megleno, tako kot ta teden vsak dan. In vsak dan je okoli osme je ure tudi v Šk. Loki meglo prebilo sonce. Vsak dan, a ne danes.  

 

Loški grad 

 

Malce je bilo še temno

 

Na Kobili že avtomobili prvih Lubnikarjev in megla

Ko sem čez pol ure stopila na stezo nad Kobilo sem začutila prve kapljice, ki so me nato spremljale vso pot do vrha Lubnika. Ni pretirano močno deževalo toliko pa, da sem bila kar mokra, ko sem prišla v kočo. Srečevala sem pohodnike in pohodnice ki so hodili z dežnikom in se jezila, ker sem pozabila doma pelerino ( ki sem jo kasneje v Javorjah potegnila iz nahrbtnika in jo vso pot nevede nosila s sabo)

 

Še pred kratkim je bila cela

 

Dež

 

 

 

Proti vrhu

 

 

Pol za takoj, pol za kasneje na poti (ocvirkovica)

 

 

Takole so se videle Javorje

Ko sem se odpravila naprej proti Javorjam je dež ponehal in že kmalu, ko sem spet stopila na vojaško cesto je skozi oblake posijalo sonce, Prijetno toplo in malce me je osušilo, saj se v koči nisem preoblačila in sem se le na hitro ustavila na zajtrku - čaju in ocvirkovici.

 

 

Potem je bilo pa tudi sonce

 Tudi kasneje sonce ni dobilo svoje polne moči in vse do Javor je bilo vreme bolj ali manj kislo. A pot je bila kljub temu lepa in ni mi žal, da nisem gledala vremenske napovedi, saj če bi videla da je, baje celo napoved bila bolj slaba, bi morda pohod preložila na kak drug dan. A takih dnevov ni veliko in prav je, da sem ga izkoristila. Ida mi tokrat ni prišla naproti, saj je prehlajena in ni tvegala hoje v dežju. 

 

Gobic polno, le pravih bokj malo

 

Gadovec še kar cveti

Tokratni pohod je trajal malce dlje, saj sem vmes še malo zašla iz poti in iskala gobe, čepšrav kakšnega pretiranega uspeha nisem imela. Našla sem par prevelikih ( in povsem zdravih) gobanov, a jih nisem vzela s sabo, saj jih nisem imela kam dati. Dva lepa jurčka pa sem utrgala, očistila in spravila v nahrbtnik. Za Igorjevo kosilo bo!

Četudi deževen in oblačen pohod, je bilo lepo. Kot vedno.