Planina Konjščica - krožna

 Če je bil včerajšnji pohod meglen, deževen in turobno jesenski, je bil današnji pravo nasprotje. Prava eksplozija jesenskih barv, ki je naju z Igorjem čakala na obrobju Pokljuke. 

Najin namen je bil danes, da greva na kolo in izkoristiva še zadnji (po obetih sodeč) lep in topel vikend. Ker pa se megla še tudi ob enajstih ni hotela umakniti, sva se vsedla v avto in se odpeljala na Pokljuko. Med potjo sva ugotovila, da sva se doma slabo razumela, saj je igor planiral le sprehod na Uskovnico, jaz pa sem se pripravila za hojo do Blejske koče. Zato sva se odločila za sredno pot. Greva na planino Konjščica. Od zadnjega parkirišča, kjer pozimi obračamo na tekaških smučkah je markirano še trideset minut, ravno prav. Poti nisva poznala, saj sva tu hodila prvič. 

 

Pot, ki mi je bolj znana pozimi

 

 

Viševnik danes in pozimi
 

Četudi je bilo parkirišče na Rudnem polju nabito polno, pa tu nisva srečala skoraj nikogar. Le na koncu, na "rondoju" kot rečemo pozimi koncu proge, je bilo precej avtov. Od tu naprej je lepa gozdna pot, ki naju je res po pol ure pripeljala na planino Konjščica. Prelepo. 

 

Malo pred planino naju je presenetil tale slapič

 

Ko sva stopila na planino pa takle pogled

 

Macesni žarijo

Na planini sva se ustavila v planšariji na čaju in pivu in vprašala za pot do Rudnega polja, saj sva želela narediti krožno pot. Ko pa je oskrbnik planšarije pohodnici, ki se je tudi zanimala za pot, razlagal kam gre steza naprej in da se tudi ta priključi poti, ki pelje od Rudnega polja, sva se odločila da narediva še teh nekaj korakov..... seveda. Kar lep sprehod za moja, še od včerajšnjega pohoda v Javorje, utrujena kolena. A je trud poplačan s prelepimi razgledi na gore in zlato obarvane macesne. 

 

Odpravila sva se naprej po tej poti

 

Volnatoglavi osat se je posušil, a je še vedno krasil planino.

 V ozadju gora Ablanca, naravnost Studorski preval

 

 

Tale me je še čakal, en svišč (ne vem kateri) jaz bi mu rekal kar zaspanček😀
 

 

Rušnata zvončica še tudi vztraja, videla sem še cvetke slečnika. 

 

Igor je skočil še malo više na sedlo, jaz pa sem opazovala tisti ravni rjavi položni vrh, med špičko na levi in poraščenim vrhom na desni. To je Viševnik, kjer je bilo ogromno ljudi. 

Po nekaj več kot pol urnem vzpenjanju v smeri proti Velemu polju sva prišla do križišča, kjer sva zavila v desno nazaj proti Rudnemu polju. Vodnikov dom bova pustila za drugič, do tja je markirano še 2,5 ure. Planina Konjščica je bila daleč spodaj. 

Po ozki stezi sva se najprej malo spuščala in nato hodila malo gor malo dol. Meni je bila steza všeč in razgledi čudoviti. Igor pa je enkrat vmes, ko sva se že x krat spet za nekaj metrov vzpenjala rekel: "Tole je pa kot trenažer, skoz isto." moški pač... (ne znajo gledati okoli)

 

Planina Konjščica pod nama

 

Igor na sprehodu 

(vedno kadar greva skupaj, mu je malo dolgčas, a me nikoli na priganja saj ve, da se ne splača)

 

Voda dela žlebičke

 

Pogled nazaj na prehojeno prečno pot. Tisti neporasli vrh je Veliki Draškivrh, 

Lep dan je bil. Sprehod, ki se je, vsaj za moje pohodniške sposobnosti spremenil kar v lep pohod. Predvsemp pa mi je bilo všeč, da sva izbrala tako pot, kjer skorajda nisva srečala pohodnikov, le nekaj se jih je vračalo iz smeri Vodnikovega doma (Triglava). Želim si, da bi še veliko krat lahko bila v takšnih lepih koncih,  ki jih pri nas res ne manjka. 

 Hodila sva ravno tri ure in naredila približno štiristo višinskih metrov.