Spet peš v Javorje

 Že nekaj časa nisem šla peš v Javorje. Imela sem čas. Vreme je bilo že ves teden lepo, bo pa tudi v soboto, kajne!? Igor je imel nočno in je dopoldne še spal. 

 

Teta Anica je tokrat žal odpovedala, saj je imela druge obveznosti, tudi Veronika ni mogla, Ida pa mi je rekla, da kot ponavadi pride nasproti z Dingom. Odločila sem se, da grem ob šestih od doma. Z lučko. Ker pa je zjutraj na mojem telefonu kazalo, da v Škofji Loki pada dež, sem spanec potegnila še za pol ure. O dežju pa ne duha ne sluha. Uredu, so se zmotili. (čeprav vedno trdim, da imam na telefonu aplikacijo, ki se nikoli ne zmoti....hmm..) Točno ob sedmih sem šla od doma. Lučke nisem več rabila, bilo pa je zelo megleno, tako kot ta teden vsak dan. In vsak dan je okoli osme je ure tudi v Šk. Loki meglo prebilo sonce. Vsak dan, a ne danes.  

 

Loški grad 

 

Malce je bilo še temno

 

Na Kobili že avtomobili prvih Lubnikarjev in megla

Ko sem čez pol ure stopila na stezo nad Kobilo sem začutila prve kapljice, ki so me nato spremljale vso pot do vrha Lubnika. Ni pretirano močno deževalo toliko pa, da sem bila kar mokra, ko sem prišla v kočo. Srečevala sem pohodnike in pohodnice ki so hodili z dežnikom in se jezila, ker sem pozabila doma pelerino ( ki sem jo kasneje v Javorjah potegnila iz nahrbtnika in jo vso pot nevede nosila s sabo)

 

Še pred kratkim je bila cela

 

Dež

 

 

 

Proti vrhu

 

 

Pol za takoj, pol za kasneje na poti (ocvirkovica)

 

 

Takole so se videle Javorje

Ko sem se odpravila naprej proti Javorjam je dež ponehal in že kmalu, ko sem spet stopila na vojaško cesto je skozi oblake posijalo sonce, Prijetno toplo in malce me je osušilo, saj se v koči nisem preoblačila in sem se le na hitro ustavila na zajtrku - čaju in ocvirkovici.

 

 

Potem je bilo pa tudi sonce

 Tudi kasneje sonce ni dobilo svoje polne moči in vse do Javor je bilo vreme bolj ali manj kislo. A pot je bila kljub temu lepa in ni mi žal, da nisem gledala vremenske napovedi, saj če bi videla da je, baje celo napoved bila bolj slaba, bi morda pohod preložila na kak drug dan. A takih dnevov ni veliko in prav je, da sem ga izkoristila. Ida mi tokrat ni prišla naproti, saj je prehlajena in ni tvegala hoje v dežju. 

 

Gobic polno, le pravih bokj malo

 

Gadovec še kar cveti

Tokratni pohod je trajal malce dlje, saj sem vmes še malo zašla iz poti in iskala gobe, čepšrav kakšnega pretiranega uspeha nisem imela. Našla sem par prevelikih ( in povsem zdravih) gobanov, a jih nisem vzela s sabo, saj jih nisem imela kam dati. Dva lepa jurčka pa sem utrgala, očistila in spravila v nahrbtnik. Za Igorjevo kosilo bo!

Četudi deževen in oblačen pohod, je bilo lepo. Kot vedno.