Pohod po Lovski poti, Stari vrh

  Napovedanega Lovskega pohoda na Starem vrhu sem se veselila že nekaj časa in vedno bolj, ko se je bližal bolj sem gledala vremensko napoved, ki ni obetala nič dobrega. Ko mi je v petek še ati rekel, da gre tudi on, sem bila odločena iti, pa če bo tudi padal dež. Povabila sem še teto Anico in Frenka. V ruzak sem vrgla dežnik, pelerino, nekaj za preobleč in jabolko.

  Dvajset pohodnikov se nas je ob devetih zbralo na Grebljici. Jutro ni bilo pretirano prijazno, malce hladno in megleno. Bilo pa je vedro in vse je kazalo, da bo tako še nekaj časa.

 

 Začetek pohoda

 

 

Tomaž nam je na poti povedal kar precej zanimivih stvari o lovu

 Tomaž nam je že takoj na začetku povedal precej zanimivih stvari o lovu in divjadi na področju Lovske družine Poljane, kamor spada tudi Stari vrh. Nato nas je povabil na kratko, dobrih deset minut dolgo krožno pot skozi gozd, pod prireditvenim prostorom, nasproti Družinskega parka na Grebljici, kjer smo lahko v gozdu opazovali živali, ki jih je spretno iz lesa oblikoval Krajnik Urban. Zelo lepo izdelane divje živali: sovice, medved v brlogu, lisica, zajček, jazbec, orel.. malce skrite v gozdu. 

  Vrnili smo se nazaj na cesto in si ogledali še Družinski park. Park je sestavljen iz treh sklopov, ki so namenjeni različnim starostnim skupinam. Prvi je za otroke od 4 do 8 let, drugi za malo starejše in tretji del za najstarejše otroke (odrasle) Inštruktor Matjaž Dolenec nam je park lepo predstavil in se sam podal preko prvih dveh skupin "ovir". Od koče do parka je speljana tudi jeklenica za spust. Zelo zanimivo in po besedah Tomaža tudi zelo obiskano.

 

Najprej predstavitev parka in varovanja v parku 

  Pohodniki smo se odpravili proti koči na Starem vrhu. Ne po običajni asfaltirani cestri, pač pa najprej po makadamski poti mimo kozolca. Pot je najprej ravno prečila smučišče in iz megle, ki nam ni pustila lepih razgledov v dolino se je komajda prikazal velik steber šestsedežnice pod katero smo šli. Malo naprej smo zavili v breg na pot, ki se je malce bolj strmo dvigala proti koči. Pri koči je bilo veliko jesenskih rožic, ki jim pravijo Kristusove srajčke, katere je v Tavčarjevem romanu Cvetje v jeseni Meta nabrala na Blegošu in sedaj označujejo (kot nekakšne markacije) Tavčarjevo pot iz Poljan na Blegoš. V koči smo se ustavili in spili čaj ali kavo. 

 

Drobne Kristusove srajčke ali samoperka

 Po kratkem počitku smo nadaljevali pohod proti vrhu. Najprej smo se vrnili par metrov  nazaj, od kjer smo prišli in nato sledili markacijam slovenske planinske poti (in lovske poti - zeleno rumenim), ki so nas vodile na strmo traktorsko pot, najprej skozi gozd in nato na travnik.

 Tu nam je Tomaž  spet povedal par stvari, predvsem o divjih svinjah, ki so malo niže povsem razrile travnik. Nadaljevali smo proti Tončkini koči. Megla je bila tu že tako gosta, da smo kočo zagledali šele, ko smo bili tik pred njo.Tončka nas je postregla z najboljšimi, še toplimi flancati in pecivom. Ati pa je imel s sabo domače grozdje, ki smo si ga razdelili. 

Tončka nas je res "pocrkljala" z odličnimi flancati

   Po prijetnem klepetu v topli koči smo nadaljevali pot na vrh. Rahlo je začelo deževati, a nas ni motilo, saj smo hodili pod drevjem, ki je skoraj vse kaplje prestreglo. 

 

Vrh 1217m

 

Tokrat se ni videlo nič

   Na razgledni  točki pri klopici tokrat ni bilo nobenega razgleda. Videlo se ni niti pet metrov naprej. Zato smo kar takoj nadaljevali pot in se spustili na sedlo med Starim in Mladim vrhom. Dež je že nehal padati. Na sedlu smo zavili ostro levo in sledili oznakam za lovsko pot. 

 

Rahlo je deževalo, ko smo zavili na lovsko stezo

 

Strma a lepa steza

  Steza je ozka in na nekaterih delih je bilo potrebno paziti predvsem zato, ker je bila trava mokra. Meni se je zdela zelo lepa in vem, da bom naslednjič, ko bom sama hodila tod, šla raje po stezi, kot po poti naravnost v Podvrh.

  Preden smo prišli za vodnim rezervoarjem ( pravzaprav je tu črpalka ali nekakšna postaja, kjer vodo iz nižjih Matikuš črpajo in nato gre naprej v Zapreval in Četeno Ravan) na širšo pot, sta ati in Frenk spet gledala po gozdu za gobami. Frenk je prav kmalu našel lepega jurčka, malo niže pa še enega. Atija je pa le toliko zdražil, da je kljub temu, da ga bolijo noge, zlezel v tak breg, da bi še jaz težko. Našel ni nič.

 

Frenk je našel jurčka

  Pri lepi cerkvici v Četeni Ravni smo se vsi  zbrali okoli Tomaža, ki nam je razkazal svoj lovski nahrbtnik, ki se mu reče gamsar in pokazal, kako se nanj naloži ustreljenega gamsa. Čeprav s(m)o vsi bolj čakali, če bo kaj potegnil iz nahrbtnika. Kasneje je res podelil jegermaistra.

 

  V Četeni ravni smo pohod zaključili in pri Ožbet nas je že čakal lovec Pintarjev Lado. Posedli smo se v sobo, kjer je bilo na steni polno lovskih trofej in nagačenih živali, ki so jih lovci ujeli v okoliških gozdovih. Zelo zanimivo predavanje o vsaki živali posebej in na splošno o lovu. Izvedela sem veliko novih stvari in nekatere so me zelo presenetile. Naprimer, da jelen rogovje vsako leto v marcu odvrže in mu vsako leto zraste novo. Raste tudi od dva do tri centimetre na dan. Da mrhovinar krokar sodi med deset najbolj pametnih živali in se lahko celo nauči nekaj človeških besed. Da med zelo pametne živali sodi tudi vrana, ki si točno zapomni človeka in oceni če je nevaren ali ne. Da trop gamsov vedno vodi samica.. Da o vevericah vemo še zelo malo in da so velike uničevalke gnezd in jajc ptičev pevcev.... Zelo veliko zanimivih stvari. Med tem ko smo bili na toplem pa se je zunaj ulil dež. 

 

Lado nam je povedal veliko zanimivih stvari

 

  Pri sosedu Davčenu so nas čakali s kosilom in sicer z zelo okusno obaro in ajdovimi žganci. 

  Pohod je bil kljub slabemu vremenu zelo lep in prav nič ni motila megla. Narava je v vsakem vremenu lepa, če jo znamo gledati. Drevje se že barva v lepe jesenske barve, cvetja je že zelo malo. Predvsem ob ozki lovski poti smo videli precej marel, ki smo jih pustili rasti.

  To je bil predzadnji pohod v sklopu pohodov "Od cvetja do jeseni" v tem letu. Sledi še zadnji Valentinov pohod, katerega se sigurno udeležim, saj spoznavam, da kljub temu, da sem domačinka in da sem že veliko hodila tod okoli, še vedno ne poznam poti.

Hvala vsem za lep dan in se vidimo na naslednjem pohodu.