Vsakoletno jesensko srečanje članov LTH aktiva na Veliki planini je bilo letos prestavljeno iz prvega vikenda v septembru, kot je bil običajno prejšnja leta, na tretji vikend, a vseeno je slabo vreme poskrbelo, da se je zamaknilo še za en teden. Tokrat sva se ga z Igorjem udeležila prvič.
Prijavila sva se, da greva s kolesi. Upala sem, da v podjetju tako velikem, kot je naše, ne bom sama od žensk kolesarila na Veliko planino, a ko smo se ob osmih zbirali na parkirišču Calcita v Stahovici sem vse bolj izgubljala upanje. Zbralo se nas je deset fantov in jaz.
Zbor kolesrjev v Stahovici
Cesta se najprej počasi dviguje proti Črnivcu, naredi nekaj lepih zavojev, a klanec ni nikjer prehud. Čeprav so fantje že tu šli naprej. Zadaj smo ostali trije, ki smo rekli, da bomo pač uživali v vožnji in okolici.
Sicer so nas ostali počakali na odcepu za Volovjek in Veliko planino. Nato smo se zbrali še enkrat na sedlu na Kranjskem Raku. Od tam pa do vrha smo pa šli posebej. Mi je bilo prav všeč, saj je od tu naprej makadamska cesta nekaj krat malce bolj strmo dviguje, a še vedno ne prehudo.
Na Kranjskem Raku
Naša četica se pelje.....
Vmes se odpirajo lepi razgledi na zasnežene vrhove Kamniških alp. Nekaj strmejših klančkov je le še čisto na koncu, a tu so tudi noge, vsaj moje so bile, že kar dobro utrujene.
Trenutek preden mi je kolo padlo po bregu.....
Po treh urah, 24 kilometrih in 1300 višinskih metrih sem pribrcala do koče na Zelenem robu, kjer so bili zbrani že tudi tisti sodelavci, ki so se na planino podali peš. In nekaj kolesarjev, med njimi tudi dve kolesarki, ki so z avti prišli malo bliže cilju.
Najprej sem prejela res prisrčen pozdrav, v starega planšarja oblečenega "deca", ki mi je "prijazno" razložil, kaj naj delam, da bom laže prišla na planino s kolesom (nekaj v smislu - manj jej in več kolesari-) Če nebi bila res dobre volje, ker sem pač prišla na cilj, bi mu po svoje razložila, da naj se briga zase. Niti slikati ga nisem več hotela, desca nesramnega...Nisem dovolila, da mi pokvari dan.
Prijetno druženje se je nadaljevalo v domu, kjer smo imeli dobro kosilo; joto ali ričet (ali pa vse skupaj ;-) ) in klobaso ter sladico. Ker je bilo zunaj prijetno toplo smo se vrnili ven na sonce.
Sončkanje....
LTH - jeva kočica Kresnička
Ko se je ksneje začela dvigovati megla iz doline in je zapihal veter smo se vsi počasi odpravili v dolino. Tokrat smo imeli kolesarji prednost, spust je bil hiter in prej kot v uri smo bili spet pri avtih.
Z Milanom sva se vračala čez Malo planino
Lepo druženje in če bo le možnost drugo leto spet grem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar