Po dobrem mesecu sem se spet "pofočkala" na Blegošu. Tokrat sva šli s sestro Veroniko, ki si je želela iti, a ima precejšnje težave s križem in je bil to zanjo nenakšen vzdržljivostni preizkus. Moram reči, da zelo uspešen.
Pogled iz vrha proti koči
Avto sva parkirali na Kalu in se po grebenu povzpeli na vrh. Hodili sva počasi in medtem gledali v gozd ob stezi, če bi slučajno opazili kakšno gobico. Seveda, gob na pretek, a nobene prave. Nič hudega, veliko je bilo drugih, nama nepoznanih. Opazovali sva zasnežene hribe Karavank in Kamniških alp, ki so se vsake toliko časa odkrili med drevjem. Drevje se je više že barvalo v zlate jesenske barve.
Tu se pot zravna in kmalu pridemo ven iz gozda
Od živali pa danes le tole, nekaj bošog (šoj) in kanji
Na vrhu je bilo prijetno toplo in skoraj brez vetra, vpisala sem se v knjigo, par slikc in seveda občudovanje zasneženih vrhov hribov okoli naju. Triglav je bil v oblakih, ki so se naprej proti primorski strani kar dobro zgostili in je bil razgled bolj slab. Proti vzhodu, proti Javorjam, pa je bil razgled boljši. Tokrat na vrhu ni bilo več živine saj jih v začetku septembra (do Malega šmarna) vedno odpeljejo nazaj v dolino.
Pogled nazaj na Mali Blegoš in Ratitovec na levi
Na zdravje
Veronika na vrhu
Ratitovec skozi "oknčk"
Spustili sva se do koče, tam pomalicali in spili čaj ter se "bojevali" z domačim mačkom, ki je v sekundi skočil na mizo in mi napadel sendvič, ki sem ga držala v roki, ni odnehal dokler mu nisem namenila kopeli iz bidona. Pa še potem sva imeli mir približno deset minut in nato se je vrnil. Zanimiv muc. Po dolgi pavzi sva se čez Prvo ravan odpravili nazaj na Kal.
Ko sva se vračali v dolino sva se ustavili še doma v Javorjah.
Lep dan je bil in upam da bo še kakšen tak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar