Ožbolt
"Greva na gorca," mi je rekel mož:
Super, na makadam, v gozd, ki je zdajle tako lepo sveže zelen. Le še to sem morala "stuhtati" kako bi jaz bolj uživala. in sem mu predlagala , da naj naredi še en ovinek čez Zavrh in se na Ožboltu dobiva. Njemu je bilo prav. Me vsaj nebo čakal. Meni pa tudi, bom lepo v miru grizla v klance in se ustavila kjer se mi bo zdelo. Morda bom slišala kukavico, videla kakšno žival...
Čebelnjak, okrog katerega je bilo vse polno čebel
Hišica za sušenje sadja
Borovnice cvetijo
In res sem uživala. V čudoviti živo zeleni barvi bukev in vse prej kot v tišini, saj so ptice prav lepo pele okrog mene. Le kukavice ni bilo. Kar ustavljala sem se in uživala v gozdu. Tako, da me je mož nekje na sredi klanca že dohitel.
Do vrha sva potem šla skupaj. Kratek postanek ob cerkvi in nato spust mimo sv. Andreja v dolino. Spet druge vrste uživancija. Adrenalinska. Ta spust mi je eden ljubših. Hiter, tekoč in zame ravno prav težak, da lahko še kaj okrog sebe vidim.
Lepa turca, kratka in slatka, s kar zahtevnim klancem in spustom na katerem imam ves čas usta do ušes. Najboljši antidepresiv. Le kukavice še vedno nisem slišala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar