Najdaljši zapis o najkrajši rundi

Ker obe s Katjo končujeva službo ob 12h, se večkrat odločiva in narediva rundo takoj po šihtu. Da sva lahko do tretje ure že doma. Tako naj bi bilo tudi danes. Pa še Katja ima novo kolo. Dobile naj bi se na Zbiljah.

Cel dan je bilo eno čudno vreme. Dopoldne mi pošlje sms, da na Bledu celo pada sneg. Sva se že dogovorili, da danes ne greva nikamor. Ko sem prišla domov, se je skozi oblake malce posvetilo. Morda pa vendarle bo. Pa še ogrelo se je na dobrih deset stopinj.. Sms….Katja: a vseeno greva? Ja, kaj vem,...pa dajva. Čez 40 minut na Zbiljskem rondoju.

Kaj naj oblečem? Zimske kolesarske hlače? Nee…Pa ne morem potem, ko smo se že vozili v kratkih hlačah, spet termo hlač nase vleč. Kratke kolesarske hlače in nogavčke? Ja. Vendar katere nogavčke? Dolgih ne najdem. Tričetrt bodo morale biti dobre. Vmes grem na balkon prečekirat vreme. Nekaj čudno se vedejo oblaki tam za Lubnikom.. Kaj naj oblečem zgoraj? Majico brez rokavov, čez še majico iz teka 4 mostov, za vsak slučaj, da me nebo zeblo in še kratek dres. Čez vse to pa še dres z dolgimi rokavi. In ko v zadnje žepe bašem telefon, na mizi zagledam števec. Porka…….. Pozabila sem si nadeti pas za srce. Dobro. Vse zgornje dele dol, pripnem  pas in spet vse nazaj. Grem spet na balkon. Kljub temu, da se zaradi vsega, kar imam na sebi že malo teže premikam, me še vedno zebe. Ja nič, še vetrovko  bom vzela. Ne bo šlo. Preveč cunj imam že na sebi in ga sploh ne bom mogla več zapet. Nazaj pred omaro. Dam dol zgornji dres z dolgimi rokavi in oblečem kar zimski windstopper. Grem za vsak slučaj še enkrat na balkon. Zdaj me ne zebe več. Dobro bo.

Zdaj se mi pa že malo mudi, če hočem biti do časa na rondoju. Obujem šprinterice. V noge me bo zeblo. Pa bi malo butasto zgledalo, če bi na kratke nogavčke oblekla galoše… Bom potrpela. Še buff okoli vratu in enega pod čeladi in grem.

Že po parih metrih mi direktno na števec pade velika kaplja. Pa neee no. Nisem se pol ure oblačila za to da bom zdaj obrnila. Peljem se še nekaj metrov. Dež se je oklepil. Če bi mogla bi z vso svojo trmo, in te ni malo, metala kaplje nazaj gor, od kjer so prišle. Ravno, ko sem se ustavila in iz žepa potegnila telefon je le-ta zazvonil. Katja. V Kranju gre dež.  Ja, saj tu tudi.  Pa drugič.

In tako se je končala moje letošnja najkrajša runda 2550 metrov. Vsaj dež se je potem, ko sem prišla domov res pošteno ulil, da nisem bila preveč slabe volje, ker sem obrnila.