Bolj, ko se je bližal Extrem Dalmacija Lovčen Tour, slabša je bila vremenska napoved in vsi sestanki, vse naše želje in vse vremenske napovedi niso zmogle spraviti skupaj štirih lepih dni čez celo Dalmacijo. Dva dni pred načrtovanim odhodom je bil Tour odpovedan. Vse je bilo že pripravljeno dopusti potrjeni, potovalke na pol napakirane, celo omaka za makarone že pripravljena. Tour je odpovedan...Prestavljen na drugo leto.
Vendar, v glavi sem se že pripravila na štiri dni dopusta, Katja tudi. In ko sem ji omenila, da bi pa kar šli nekam v en apartma in kolesarili kolikor bi pač lahko, je bila takoj za. Darja tudi.Tudi možje niso imeli nič proti, kar je seveda treba izkoristiti.
In tako smo se v četrtek zjutraj v dežju, naložile v avto in smo se s ključem od apartmaja odpeljale v Barbarigo. Na avtocesti je tako padal dež, da se je komaj kaj videlo. Ko smo prišle čez mejo, se je dež umiril. Še vedno pa je bilo povsem temno in oblačno in, ko smo po štirih urah in pol (kavica, lulat, noge pretegnit in-gremo raje po stranskih ) prišle do Barbarige, se je zjasnilo. Sonceeee.
Namestile smo se v apartma in skuhale kosilo: testenine prvič. Nato pa počitek na terasi, sončenje in hitro še slikca za v deževno Škofjo Loko.
Sonce nas je vedno bol lenilo in zato smo se odločile, da se gremo raje malo peljat. Gremo do mesteca Bale. Ko smo se pripeljale do Bal smo se odločile, da nadaljujemo še naprej v Rovinj.
Tako smo prvi dan naredile 60 kilometrov. Zvečer smo se uredile za v mesto. Torej, namesto kolesarskih dresov smo oblekle trenirke in šle dvajset metrov proč od apartmaja na pivo v slaščičarno k Lakiju (pa res ne vem ali se napiše Luckyju, bo kar Laki, tako kličejo šefa kafane) Tam je pa Koloka menda že čisto domača. Ob pivu smo naredile načrte za naslednji dan, saj so nam natakarji (bilo jih je kakih šest, me pa edine gostje) rekli, da bo sigurno lepo vreme. Dobro, torej ena stotka bo sigurno...tudi traso smože imele začrtano. Vodnjan, Orihi, Žminj, Kanfanar in malo naokoli nazaj v Barbarigo. Prav hitro smo šle spat, da bomo zjutraj spočite.
Zjutraj sem se zbudila prva. Zunaj je noro pihal veter. Ponoči je deževalo. Oblekla sem se, Katjo in Darjo sem pustila spati in odšla na plažo. Vedno, tudi, ko sem poleti na morju imam rada zgodnja jutra na plaži, ko so še prazne in je le kakšen ribič kje. To jutro je bilo morje zelo vzvalovano. Veter je pihal na vso moč, skale pa so bile še mokre od dežja. Precej časa sem stala na obali, saj ni bilo hladno.
Ko sem se vrnila v sobo je bila Katja že zbujena. Kmalu se je zbudila tudi Darja. Po zajrtku se je pokazalo sonce A le za trenutek. Kmalu je začel padati dež. Precej optimistične smo štart prestavile na, kasneje, ko se bojo posušile ceste. A tega dne se to ni zgodilo. Pripravile smo si kosilo: testenine drugič. Ter "čakale na vreme". Prav kmalu smo imele že polno idej. Vse niso bile najbolj pametne. Da pa bi danes zakurile žar, pa niti ni bila tako napačna. Saj imamo dovolj časa, ker očitno ne bomo kolesarile. To, da je žar stal na vrtu, na dežju, sploh ni bila tako velika ovira. Drva so bila pod kaminom, malce vlažna a smo jih posušile v kopalnici pod grelcem. V trgovino smo morale iti po oglje. In , ker smo že šle mimo Lakija, smo se nazaj grede tam seveda ustavile. Bile smo nadvse zanimive. Ena s kartonom pod pazduho, druga z vrečo oglja. Najbrž zato, ker je res močno deževalo. A, če smo rekle. da bomo spekle čevapčiče, jih bomo in pika. Kako smo se tega lotile, je druga zgodba. Predvsem je bilo ogromno smeha. A za večerjo so bili čevapčiči. Čeprav je v nas dvomil tudi sosed, pravzaprav delavec v sosednjem stanovanju, ki so ga obnavljali.
Zvečer sta prišla na pivoUroš in Simona, ki sta prišla na svojo parcelo v bližini. Kasneje naj bi prišla še Tomaž in Sanda.
Jutro tretjega dne je bilo še vedno oblačno, a ko sem se zjutraj sprehajala po obali, se je proti zahodu že kazalo modro nebo. To jutro je na obalo prišla tudi Katja.
In nazaj grede sva kupili zajtrk in se pri Lakiju ustavili še na kavi in limonadi. Po zajtrku smo bile povabljene na kavo k Simoni in Urošu. S Simono smo se dogovorile,da se gremo skupaj peljat. Nam
trem je bilo to nadvse všeč, saj Simona pozna Istro, kot svoj žep. Ko smo se peljale skozi naselje, smo videle, da sta Tomaž in Sanda tudi že prispela. In zato smo še Tomaža vprašale če gre z nami. Seveda je bi takoj za.
Nebo proti celini je bilo čisto črno, a smo upali da se bo veter obračal nam v prid...Ko smo naredili dobrih deset kilometrov, smo vedno bolj pogledovali proti oblakom in prav hitro obrnili nazaj proti Barbarigi. Malce naokrg. Ko smo iz glavne ceste zavili proti Foški se je vlilo in ko smo prišli do križišča, se je Simona poslovila.Tomaž je rekel, da je tako ali tako že moker in da gre še enkrat odpeljati odcep mimo Foške. In se je odpeljal. Me smo se le pogledale. Slabše pa ne bomo. In smo se vse tri pognale za Tomažem. Ta odcep gre rahlo v klanec. Ugotovile smo, da je takšen kot Hrastnica. Tudi dolžina je podobna. Ko smo se vračale, sem hotela predlagati če gremo še tretjič. A nas je Tomaž že prehitel. In ker smo bile povsem mokre in prezeble smo se vrnile domov. Hitro pod tuš in toplo klimo. Pripravile smo si kosilo: testenine tretjič.
Dež je počasi ponehaval.. Po mokri in hladni rundi ter kosilu smo prav kmalu vse tri dremale v posteljah. Ko sem se čez dobro uro zbudila, pa je zunaj sijalo sonce. Ceste so bile že suhe in le vprašanje: A gremo? je bilo dovolj. Čeprav so bili čevlji še mokri, smo se šle še enkrat peljat. Tako smo ta dan skupaj nabrcale 70km.
Zvečer smo skupaj z Urošem, Simono, Sando in Tomažem še nekaj časa posedeli na terasi.
Nasledje jutro sva se s Katjo sprehodili le do pekarne in na kavo do Lakija. Po zajtrku smo se še zadnjič oblekle v drese. Tomaž nas je že čakal. In odpeljali smo se proti Brbanu. Vreme je bilo lepo, toplo, le veter je precej pihal, seveda v prsa. Tomaž nas je vlekel v veter do Brbana. Kjer smo se ustavili in bili vsi štirje povsem enotni, da bomo spust proti Raši spustili. Ker če gremo dol, bomo morali potem še gor...Pa glave niso dale......Vračali smo se podrugi cesti in na koncu je vseeno naneslo 70 km. Ker nas je čakalo še pakiranje in vožnja domov smo imele popolnoma dovolj.
Po vrnitvi in kosilu, ki pa tokrat, hvala Bogu niso bile več testenine ( da nebi kdo narobe razumel, res smo hvaležne za že pripravljeno omako, a po treh dneh je je res dovolj) smo spakirale, pospravile in se odpeljale proti Sloveniji.
Ti štirje dnevi so bili res lepi. Čeprav je padal dež in nismo
kolesarile toliko kot smo mislile, nam ni bilo niti malo dolgčas.Vse tri
smo se rade vrnile k svojim domov, smo pa sklenile da bomo tak vikend
sigurno še ponovile. In zasedba je že polna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar