Končno je čas, da predstavim svojega novega prijatelja. Imam ga že skoraj štirinajst dni in v tem času sva se že dodobra spoznala.
Focus Jarifa2 s prenovljenim Bosh-evim motorjem Performance CX gen4 in baterijo z 625Whmoči. (kapaciteta 17,3 Ah) menjalnik je zamenjan in namesto Shimano Altus, sem se odločila za Shimano Deore (ki ponujajo tudi večji zadnji verižnik😁) morda je kaj tud malo narobe napisano
Prvič in edinkrat sem na električno kolo sedla lani v Kr. Gori za približno sto metrov. Navdušena in presenečena. In tisoč procentov prepričana, da tega jaz nikoli ne bom imela, ker -je to samo potuha -in kolo za lenobe -in na Vršič me mulci s takim prehitevajo -in mama se mimo pelje in se veselo smeje, ko jaz vsa zaripla lovim zrak kot bi bil v mehurčkih v vodi in nisem prepričana, če bom na vrhu še živa.... ne jaz NIKOLI!!
Ja seveda, še en zarečen hlebec kruha. Sicer se je v tem letu moj zdravstveni karton na račun kolena resda precej odebelil in sem prav vsak gib na kolesu, ko sem gonila v klance zoprno čutila in nato doma hladila in mazala koleno.
Tako pač ne bo šlo naprej. Kdor me pozna, ve da mirujem zelo težko. In vedno bolj se mi je v zadnjih mesecih ponujala rešitev v kolesu, ki bi vsaj malo olajšal kolesarjenje, hkrati pa bi vseeno še vedno lahko zadovoljivo daleč in visoko prišla. Vedno bolj tudi pogrešam vse tiste "turce", ki sva jih z Igorjem obredla nekoč, vse od leta 2002, ko sva začela intenzivneje kolesariti po višjih hribih.
Nekaj najinih lepih:
Spusti so bili pa bombončki. In polno svizcev..
Po daljšem tuhtanju sem previdno, po delčkih začela predstavljati mojo idejo Igorju in presenetljivo je bil kar navdušen. Tako sem izbrala in kupila električno kolo.
Kdor misli, da se nanj vsedeš in se skoraj brez truda pelješ kamor koli želiš ima delno morda res prav, če voziš samo ravnino. Potrebno je vložiti res precej manj truda, ali pač ne. Moja želja je vedno, ko grem na kolo, da nekaj naredim zase. Moje kolo ima 4 stopnje motorjeve pomoči (+brez motorja) in do sedaj sem zadnji dve uporabljala le redko. Pomoč motorja se čuti do hitrosti 25km/h, kar je za ravnino dokaj nizka hitrost, sploh če smo navajeni športnih koles (specialk), kjer so hitrosti precej večje.
Prvo resnejšo rundico sem naredila kakopak v Javorje. Z Igorjem sva šla na Naceta. (Igor s specialko). Malce "žleht" je ves čas od Škofje Loke do začetka klanca peljal malo pod 30km/h, kar je pomenilo, da sem kar pošteno dihala za njim, da sem lahko poganjala 22,5kilogramsko kolo. Sicer se je Igor ves čas smejal, saj je vedel, da mi motor pri tej hitrosti ne pomaga več. A kolo se po ravnini presenetljivo dobro pelje tudi pri teh hitrostih. Pod klancem sem motor nastavila na ECON in kasneje še na TOUR. (Ostaneta še EMTB in TURBO) Do vrha klanca sva peljala skupaj. Nadaljevala sem po vojaški cesti v Javorje in po kratkem postanku nazaj domov.
Kasneje v tednu sem naredila še nekaj krogov po Loški okolici in baterijo spraznila. Ko me sprašujejo, koliko časa drži baterija je to težko povedati. Po ravnini, kjer jo jaz le redko rabim, bi držala tudi do 200kilometrov, lahko pa zdrži dva težja vzpona na Ožbolt ali Stari vrh..Odvisno od tega koliko jo uporabljam.
Sem pa sedaj spoznala še eno čudovito lastnost tega kolesa. Pri moji firbčni naravi, ko nos vtaknem v vsako dolino in luknjo mi je (in mi bo) v veliko pomoč. Z njim se je res zabavno voziti in raziskovati. Vsak dan ugotavljam, da je to res en najboljših nakupov v zadnjih letih.
In ne, specijalke nisem postavila v kot. Še vedno sedem tudi na dirkalca. Le Špelinih😈😉 klancev se bom malo izogibala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar