Pohod na Blegoš je stalnica med našimi pohodi, kar si naš očak vsekakor zasluži. Blegoš s svojimi 1562m ni visoka gora. A vsekakor dovolj visoka in s svojo plešo predvsem dovolj razpoznavna, da se jo že od daleč vidi. Tudi njegovo ime Blegoš (Bliegaš) naj bi izhajalo iz besede Velik /Velikaš in naj bi mu dali ime Veneti, ki črk b in v nekako niso jasno razlikovali (knjiga: Komu (ni)smo tujci, Leopold Verbovšek, 1995).
Na Blegoš smo se podali iz Javorji. Kot že ime pohoda pove; kot nekoč, smo hodili po poteh, ki so jih nekoč uporabljali vaščani Javorji in tudi ostalih krajev tostran Blegoša, ko so vodili živino na pašo, hodili kosit v senožeti ali na delo v gozdove, njive in travnike visoko pod vrhove Koprivnika in Blegoša.
Po običajnem zboru v gostilni Blegoš v Javorjah, se nas je enaindvajset pohodnikov odpravilo na ta, morda celo najtežji pohod, ki poteka v sklopu pohodov Od cvetja do jeseni. Manjše število pohodnikov je najbrž zakrivila vremenska napoved, saj je za popoldanski del dneva obetalo dež.
Pri potočku na Matikušah (Pizdnca)
Preko Murav in mimo Matikuš ter Brinja smo se dvignili do vojaške ceste, ki pripelje iz Škofje Loke in smo tu, ravno pod pokošeno Andrejonovo senožetjo imeli malico, ki nam jo je pripravil Matjaž, lastnik gostilne Blegoš v Javorjah. Domač kruh in suha klobasa.
Najmlajši pohodniki
Nadaljevali smo naš pohod naprej po vojaški cesti, ki se je najprej rahlo spuščala do Črnega kala in od tam spet počasi dvigala na Prvo ravan, kjer smo zavili v gozd na stezo. Steza je precej razširjena in pravzaprav sploh ni več steza, ampaj pred kratkim narejena traktorska pot, ki so jo izkopali zaradi spravila lesa, ki sta ga podrla veter in žled.
Precej više smo stopili na pravo, ozko stezico po kateri smo prišli na pašni in travnati vrhnji del Blegoša. Stezica je tu peljala direktno na vrh in vmes smo občudovali raznovrstno pisano cvetje, iskali in tudi našli prelepe drobne murke, videli še turške lilije, in veliko vsega ostalega raznovrstnega poletnega cvetja. Na vrhu, ki še ni bil popašen, smo se "pasli" tudi mi in nabirali dišečo kumino.
Nato smo se spustili na drugo stran proti koči. Tu smo imeli daljši postanek in (kdor je pač želel) kavico. Jaz sem se je že prav veselila in seveda tudi dobila. V koči imajo tudi zelo dobre flancate, vedno svežo ocvirkovico in štrudelj, ter seveda vse ostale jedi, ki jih pohodnik lahko dobi v planinski koči; od enolončnic, klobas, zelja do kislega mleka in žgancov z ocvirki.
Oskrbnica koče na Blegošu, nasmejana Maja
Po skupinskem slikanju smo se odpravili v dolino. Proti Črnemu kalu smo odšli po običajni poti. Najprej po bližnjici - stezi in nato po cesti in po drugi - severni strani prišli na Kal. Tu smo spet zavili na stezo in po njej prišli v Gorenjo žetino k Andrejon, kjer smo že kar stalni gosti.
Sladkosnedi in nagajivci.
Pri slapu Pod Rancka kratek foto postanek in ker so že pričele padati prve kaplje smo hitro odšli naprej. V Brinju smo tokrat zavili na cesto in na Križišče na Hlevišah, kjer smo že morali odpreti dežnike in pelerine, saj so dežne kaplje postajale gostejše.
Znamenje na Muravah
Po cesti smo se vrnili nazaj v Javorje in v gostilno, kjer nas je čakalo kosilo.
Kljub temu, da lepo sončno vreme, ki nas je spremljalo prvi del poti ni zdržalo, je bil to lep pohod. Veseli smo bili tudi novih pohodnic iz sosednje, Žirovske občine in upam, da se vidimo tudi čez štirinajst dni, 2.8.2020, ko vas vabim na pohod Med gorami. Sabo le prinesite vpisne kartončke, saj je to drugi od treh pohodov, ki štejejo za končne nagrade.
Se vidimo 2.8.2020 ob 8.oo uri na Grebljici.
Etnološka prireditev in veselica, Dan oglarjev, ki je običajno na ta dan, pa letos zaradi znane situacije žal odpade. Bomo pa vseeno na koncu pohoda pohodniki tisti, ki bomo lahko svečano prižgali pripravljeno ogljarsko kopo. Koparji pač kljub koroni in virusu ne smejo počivati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar