Na dopustu v Kr. Gori se je nama z
Igorjem za nekaj dni pridružila sestra Ida. Za en dan pa je prišla tudi teta
Anica z namenom, da greva na eno zame še nepoznano goro. Sicer sva se z Anico že
pogovarjali o Prisojniku, a malo zaradi slabše pripravljenosti, malo pa tudi
zato, ker sem želela, da z nama gre tudi Ida, sem že teden prej predlagala Višarje in
Kamnitega lovca. Vse smo bile za.
Sv. Višarje
Frenk je Anico pripeljal v Kr. Goro
že ob šestih zjutraj in kar takoj smo sedle v Idin avto in se odpeljale do
Žabnic. To je še malo naprej od Trbiža, na spodnjo postajo gondole, ki vozi na
Višarje. Parkirišče je bilo še skoraj prazno, saj je bila ura še zgodnja in
gondola še ni vozila. Me smo zakorakale malo nazaj v smeri od koder smo prišle
in se že kar kmalu obrnile desno v smeri proti Višarjam. Najprej smo se
vzpenjale po asfaltirani cesti mimo nekakšnega spomenika ali obeležja, ki je
opisovalo nebeško pot (Il cammino celeste),
ki pelje od Trsta pa na Sv.Višarije (če sem prav razumela). Po nekaj
ovinkih se asfaltna cesta konča in naprej vodi strma, ponekod zelo strma
makadamska pot. Nekje od sredine naprej so na vsake nekaj sto metrov
postavljene postaje križevega pota, ki so do šeste lepo obnovljene, neprej pa,
kakor smo poskušale ugotoviti glede na ostale table, ki so shranjene v
kapelicah ob poti, obnova še sledi.
Na izhodišču
Nebeška pot
Strmi klanci
Postaje križevega pota ob poti
Od tu naprej še ni novih
A so lepe slike shranjene v teh kapelicah
Po strmi poti, ki je imela le to prednost, da je ves čas peljala po
senčnatih gozdovih, smo po dobri uri in pol prišle na planino, kjer so se pasle
krave, ovce, opazile pa smo tudi par osličkov.Pred nami pa so se dvigovale gore
in ugotavljale smo, če je katera od njih naš cilj. Kasneje smo videle da nobena
od njih. Po kratki malici smo
nadaljevale pot naprej. Kar po smučišču smo prišle do sedla, kjer je bil odcep na
levo v smeri Cima del Cacciatore (Kamniti lovec) desna steza pa je vodila na Monte
Lussari (Višarije)
Ko smo prišle na planino se je pred nami odprl lep pogled na vrhove
Prijateljici
Nadaljevale smo po smučišču....
....do sedla
Zavile smo levo proti Kamnitemu
Lovcu. Od tu naprej pa je bila pot lepa in hoja pravi užitek. Stopile smo na
stezo, ki je peljala položno mimo posameznih dreves in med travo, a se je kmalu
pričela dvigovati. Ko smo prišle nad gozdno mejo smo pred sabo in rahlo v desni
gledale stezo, ki je šla čez melišče. To je bila naša steza po kateri smo
prišle na sedlo oz. na rob nekakšne dolinice, ki so jo obkrožale gore in ena
med njimi je bila tudi naš cilj – Kamniti lovec. Na dnu te dolinice je še vedno
ležala zaplata snega, ki je tam verjetno vse poletje in počaka, da nanjo zapade
nov sneg. Me smo po desnem bregu te doline nadaljevale pot do stene. Tu smo se
ustavile, odložile palice malo na stran, (da nas počakajo do vrnitve) si nadele
čelade in se oprijele jeklenice. Jeklenic ni veliko, kakih petdeset višinskih
metrov, je pa zaradi precej obiskovalcev in grušča na nekaterih delih, ki se je
tudi nekaj krat sprožil pod nogami neprevidnih planincev, kar priporočljivo
imeti čelado na glavi. Nenazadnje smo v visokogorju.
Steza proti Kamnitemu lovcu
Pred vstopom na jeklenice
Tik pod vrhom je bil na skali prelep
»poušterček« triglavske rože. Cvetja je bilo vso pot, od kar smo stopile nad
gozdno mejo povsod ogromno, raznih zvončic, rman, pelin, vednozeleni
kamnokreč,rumeni cvetovi grinta in drobni rumeni cvetki petoprstnika(?), alpska
velesa je že odcvetela in kosmato semenje se je kar srebrno svetilo po bregovih. Ponekod
je še cvetel rdeči sleč.
Smiljka
Vednozeleni kamnokreč
Triglavska roža
Mnogolična suholetnica (spada med nebinovke)
Pozni cvetek gorske velese
Na vrhu Kamnitega lovca je postavljen
križ in zraven zvonček. Seveda smo vse pozvonile, vsaka s svojo željo. Drugih
obiskovalcev je bilo presenetljivo veliko, a če imamo v mislih, da je od Višarij,
kamor pripelje gondola do vrha le dobro uro hoda ni čudno. Bolj sem bila
začudena kako malomarno oblečeni in obuti so bili ti pohodniki. Čelade ni imel
nihče. Več pa jih je bilo obutih niti ne v »superge« pač pa v nekaj podobnehga
»allstarkam«. Kakor kdo ve in zna.....
Vrh
No kam se vidi
Ida je bila prvič nad 2000 metri in jo je Anica zelo nežno krstila
Tu smo kar dolgo posedele, no sedele nismo veliko saj smo morale pregledati
vse naokoli razglede in (predvsem jaz) vse rošce, ki so rasle na vrhu. Razgled
je bil malce slabši zaradi meglic, a Jalovec in Mangart sta se lepo pokazala
izza megle. Montaž in Viš na drugi strani. Tam na avstrijski strani pa Dobrač
in še mnogo meni nepoznanih gora.
Viš in Montaž
Višarje
Mangart in Jalovec
Ida gleda če je kje kak gams
Sledil je spust po jeklenici nazaj pod steno, kjer so nas čakale palice. Ko smo
se vralčale, me je presenetilo, koliko ljudi je še šlo proti vrhu. Ves čas smo
se jim umikale. Kmalu smo prišle nazaj na sedlo, kejr smo spet stopile na stezo
na drugi breg in se povzpele proti Sv.Višarjam. Najprej na še eno sedlo in nato
v vas.
Nazaj dol
Prvič sem bila na Višarjah in mala
vasica je res slikovita. Ena in edina uličica, ki je dolga vsega dvajset metrov
je posejana s stojnicami in trgovinicami, in občutek sem imela kakor, da sem
nekje v enem obmorskem mestu. Stopile smo v cerkev, kjer je ravno potekal maša
v treh jezikih, ki jo je poleg še dveh
italjanskih duhovnikov vodil nadškof Alojz Vran.
Mestece
Malca
V gondoli
Na kamniti klopici ki obdaja dvorišče
cerkve smo konkretneje pomalicale in sevrnile nazaj v mestece po nekaj
spominkov. Nato smo se počasi odpravile do gondolske postaje (če se ji tako
reče?) kupile karte in se spustile nazaj v dolino, kar je bilo tudi posebno
doživetje, saj sem se tako peljala prvič. Spust z gondolo je trajal kar precej
dolgo in šele takrat sem se zavedela koliko smo se res dvignile zjutraj, ko
smo mlele kamnite klance skozi gozdove.
Lep pohod smo opravile, niti ne prenaporen, čeprav sem nekje na tisti prvi
planini imela kar pošteno krizo, ki je bila verjetno predvsem posledica tiste
dolgočasne in nerazgledne skoraj dve uri trajajoče hoje po strmi poti. Takrat
sem imela že nekaj načrtov v glavi, med drugim tudi tega da grem kat direkt na
Višarje in tam počakam Ido in Anico, ki naj kar sami gresta na Lovca. K sreči
pa mi trma ni dala, da bi popustila in res sem vesela, da sem nadaljevala pot,
ki je v drugem delu res lepa in o kakšni krizi ni bilo več sledu.
Ko smo se vrnile v Kranjsko goro je
prišel Frenk po Anico. Igor pa se je tudi že vrnil z Vršiča kamor je šel s
kolesom in skupaj smo odšli še na pico in tako zaključili dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar