Skoraj po naključju ali pa tudi ne, smo se za nekaj dni na dopustu v Kranjski gori ujeli, midva z Igorjem ter soseda in prijatelja Andraž in Andreja. Čeprav smo vsi kolesarji, pa z Andrejo zelo radi greva tudi peš v kakšen hrib.
Igor in Andraž sta se dogovorila, da bosta en dan odpeljala rundo iz Kranjske gore preko Predela na Mangrt. Z njima je na rundo šla še Darja, ki je z možem Izom za en dan prišla v Kranjsko goro, a je Iza z še nekaj drugimi kolesarji šel odpeljat eno še bolj "kruto" rundo tja nekam na Avstrijsko stran in na Dobrač. (ker jim je bilo to premalo, so kasneje skočili še na Vršič) Midve z Andrejo pa sva ta dan izkoristili za en malce daljši vzpon. Na Vitranc in naprej na Cipernik.
Čeprav je bilo nebo prejšnji večer oblačno, pa dežja ni bilo. Jutro pa je bilo kljub temu precej hladno, saj so temperature komaj presegle deset stopinj. Dokler ni posijalo sonce. Najprej sem na kolesarsko rundo pospremila Igorja, Andota in Darjo, nato pa sem se tudi jaz odpravila proti drugemu koncu naselja.
Andreja je bila že pripravljena in odšli sva v hladno dolino proti jezerom Jasna. Nekje na pol poti do jezer sva zavili na lepo, nekaj časa še dokaj položno stezo, ki pa se je kasneje vedno bolj dvigovala in na koncu sva že pošteno grizli kolena.
Pri Mojčinem domu na Vitrancu sva stopilli nekaj korakov nazaj proti razgledni točki, od koder je prelep razgled na dolino in na drugo stran na Julijce. Nekaj časa sva opazovali razglede. A ker sem vedela, da naju čakajo še lepši sva nadaljevali pot naprej. Mimo Mojčinega doma in zgornje postaje sedežnice, ki najbrž ne deluje več.
Steza je nekaj časa vodila gor, malo dol in med drevjem sva že zagledali najim cilj Cipernik (ali Ciprnik - zapisi so različni). Čeprav je bil kar precej daleč pa je najina pot hitro minila. Zadnji del steze na Cipernik je mestoma zavarovan z jeklenico in je potrebno nekaj previdnosti, kakšen korak je morda malce bolj visok in sem si včasih pomagala malo s koleni (sem bolj nerodna pač).
Na vrhu, ki sam po sebi ni nič posebnega, pa razgled poplača ves trud. Nekaj časa sva sedeli na vrhu in le opazovali okoliške gore in dolino pod nama. Ko pa so na vrh prišli drugi planinci, sva se počasi vrnili nazaj.
Nisva bili preveč navdušeni nad mislijo, da bi spet hodili gor in dol do Vitranca, zato sva zavili kar na stezo v Planico.
Čeprav sva mislili, da se bova morali peš vrniti po asfaltirani kolesarski poti v Kranjsko goro, sva bili kar veseli, ko me je Igor poklical in vprašal, če naju pride iskat v Rateče. Ta čas so se tudi ostali kolesarji že vrnili.
Tako sva najin pohod zaključili v Ratečah. Kasnej pa še skupaj z Igorjem in Andražem na dobrem kosilu v gostišču Knedl
Ni komentarjev:
Objavite komentar