Smrekovita runda (Dražgoše, Kropa, Kranj)

 Nazadnje sem bila na kolesu (specijalki) pred štirimi dnevi in sem imela v načrtu, da se danes nekam peljem.  Obeti za vreme so končno dobri, v Javorjah še ne sušijo, Igor dela popoldne in zato imam čas.
In kot naročeno, me zvečer kliče Katja:"Se greva jutri malo peljat? Imam čas od enih do štirih, pa bi šla kakšen tak klanček, kot je Nace"
"Ja uredu, pridi do mene pa greva v Dražgoše in nato čez Jamnik v Kropo in v Kranj in boš ravno prav doma, saj v Dražgoše ni tak klanec."
Ja, seveda, Hermina spet si samo sebe potunkala. Saj, če bi šla sama, bi se peljala malo po ravnini tako pa....ja dobro, gremo pa v klanc. Sicer so mi klanci precej bolj všeč kot dolgočasna ravnina, le....v vsak klanec naredim vedno znova nov shujševalni načrt...Pa to je druga, precej daljša zgodba. Pa še tisto lepo smreko, ki sem jo videla takrat, ko smo šli peš na Brezje bom lahko spet videla in slikala.

 

Stari vrh, Mladi vrh, Koprivnik, Blegoš

Malo čez eno sem Katjo počakala na postaji in skupaj sva nadaljevali proti Železnikom. Po dolgem času je bilo končno tako toplo, da nisem mislila na kapo pod čelado in nogavčke in to na prvi poletni dan. V klanec proti Dražgošam se je Katja odpeljala, kot da ima motorček. Jaz pa lepo počasi za njo, precej za njo. V skalnati škarpi sem opazovala jagode in vmes sem videla že tudi cveteti ciklame.

 

Proti gorenjski

  V Dražgošah me je počakala. Nato sva se ustavili pri studenčku, tam kjer se zavije v Besnico. Od tu naprej se ceste nisem več spomnila, saj sem se nazadnje vozila tu pred štirimi leti in še to v nasprotno smer. Sledil je klanček proti Jamniku. Na vrhu sva se ustavili. Razgledi so res lepi.

 

cerkvica sv. Primoža in Felicijana na Jamniku

Preko nadvse fotogenične cerkvice na koncu grebena, do Kranja in Preddvora na Storžič, na Grintavec in ostale gore v kamniških alpah in Tolsti vrh, celotni greben Košute preko Begunjščice in naprej proti Stolu. Nebo pa modro, z oblaki, ki so bili tik nad obzorjem, kot bi slaščičar nabrizgal smetano na torto.
"Od tu naprej je spust." mi reče Katja.
"Dobro, ti kar pojdi. Jaz moram videti tisto smreko in jo slikat. Počakaj me v Kropi."
Malo čudno me je gledala, o kakšni smreki govorim, a je že navajena, da mene zanimajo ponavadi malo čudne stvari. Počasi sem se spuščala in upala, da je ne bom zgrešila. Pokazal mi jo je stric Francl, ko smo šli peš na Brezje a sem že malo pozabila točno kje je stala. In če le malo gledaš okoli sebe se je ne da zgrešiti, saj so pod njo table, ki označujejo to edinstveno drevo.

  

Kačasta smreka

V Sloveniji je to eden od osmih primerkov. Gre za navadno smreko , ki pa ima drugačen genski zapis in je nekakšen mutant (podobno kot albini pri ljudeh). Ima zelo nenavadno rast in zanimivo obliko. Veje so dolge in kačaste in se razraščajo na vse strani.

Ker me je Katja najbrž že čakala, sem nadaljevala spust do Krope. To je eden najgrših spustov, kar sem jih vozila. Luknje, na hitro "poflikane" in na novo razkopane ter klanec, ki ne pojenja in na koncu roke že kar pošteno bolijo.
"Si našla smreko?" me je vprašala, ko sem prišla do nje.
"Ja seveda"
"Si videla tudi tistega mišičnjaka, ki je kosil na Jamniku?"
"Ne, Katja, nisem"
"Kako lahko...?"
Ona pravi temu: za očke spočiti. Jaz pa smreke gledam.

 

Kropa

 Tudi od Krope naprej je cesta še vedno precej slaba. Mimo Podnarta, do Podbrezja in skozi Naklo sva se pripeljali v Kranj, ki pa je spet kolesarjem popolnoma neprijazno mesto in k sreči sva se peljali le od Zlatega polja do konca savskega mostu tam sva zavili proti Besnici in se potem preko "kdogajekepostavu" stražiškega klanca do kavice v Stražišču. Od tu naprej sem se sama preko polja odpeljala domov.

 

Hmm...Nato?

 

domov

Oglasila sem se še pri sodelavcu, ki je na bolniški in srečala tole čudovito lepo pasjo kepico.








-