Po točno osmih letih in enem dnevu sem spet obrisala pajčevine iz moje plezalne čelade. Toliko je minilo od mojega pohoda na Triglav. Tudi tokrat sta me s sabo povabila teta Anica in Frenk, tako kot takrat na Triglav. Gremo na Storžič. Preko Žrela in čez Škarjev rob nazaj. Juhu, stena "zajle" klini....seveda grem.
Sicer sem letos kar precej hodila, plezanje je pa vseeno malo drugače kakor pohod na Blegoš. Zato sem imela zjutraj kar nekaj treme. Poleg tega, da sem se noro veselila, sem vseeno malo slabše spala. A Anica in Frenk hodita lepo in vmes se ponavadi ustavljamo in veliko gledamo okolico. Razglede in tudi cvetlice, skale, živali....
Zjutraj sta prišla pome in Anica je povedala, da greva same, ker Frenka boli koleno in se zato ne upa v steno. Škoda. Da pa naju bo peljal do izhodišča in kasneje prišel iskat. Hvala Frenk.
Skozi Tržič in do Loma smo se peljali, ko so ljudje odhajali na delo. Bilo je še rahlo mračno. Ko smo se pripeljali do doma pod Storžičem ni bilo tam še nobenega avtomobila. Jutro je bilo lepo, precej sveže a za hojo ravno pravo. Frenk se je odpeljal domov, midve pa proti stenam, ki so se dvigale pred nama.
Pot naju je najprej peljala skozi gozd in mimo planine Jesenje, precej v klanec po dokaj razdrapani traktorski vlaki, ki pa kmalu pride na vse redkeje porasle bregove, kjer se steza cik - cakasto vzpenja proti steni. Po pol ure hoje sva se pod steno ustavili, si nadeli čeladi in palici zložili v nahrbtnika. Od tu naprej pa je bila zame ena sama pravljica. Počasi sva se vzpenjali, oprimki v skali so zelo dobri, kjer je bolj izpostavljeno je napeljana jeklenica in klini. Potrebno je paziti, saj je pogled v globino kar "zanimiv" predvsem za koga z vrtoglavico. Vmes sem se ves čas ustavljala in gledala cvetje v skalah in mahove in seveda greben košute ki se je iz metra v meter bolj kazal izza zelenih gričev ki so ležali prad nama (Bela peč, Konjščica mislim, da se tako reče tistim gozdnatim hribom)
Precej navpično
Lestev za pomoč
Pogled nazaj in navzdol
Po dveh urah hoje in plezanja sva prišli na greben, kjer se je pred nama odprl razgled na celotno spodnjo Gorenjsko. Vse male vasice takoj pod Storžičem pa vse preko Kranja do Ljubljane in Kamnika. ta pogled je bil res dih jemajoč. Proti Triglavu je bilo sicer malce megleno.
Ene vrste kamnokreč
Zoisova zvončnica (zanjo je značilno da ima edina na koncu stisnjen cvetek)
Odcvetela (Triglavska roža?)
Svišč (Froelichov? )
Brezstebeljna lepnica
Retijev mak
En sam zapozneli cvetek alpske velese, ostali cvetki so bili že "kosmatki"
Te tudi ne poznam. (Morda mi bo pomagala teta Minka)
Po grebenu, ki je mestoma malo izpostavljen, saj na nekaterih delih pelje stezica povsem po vrhu in je na vsako stran le strm breg, sva nekaj časa lepo hodili. Prav kmalu pa sva spet morali uporabiti roke in se po jeklenicah povzpeti po steni do grebena iz katerega sva že zagledali križ na vrhu.
Po grebenu, tole še ni vrh
Tamle je pa že
Razgledi
Po točno treh urah (toliko je tudi markirana pot ) sva prišli do vrha, pod križ. Na vrhu pa malo razočaranje, saj je popolnoma prekrit z ovčjim drekom in neznansko smrdi. Vpisali sva se v knjigo. Na zemljevidu, ki ga je imela Anica s sabo sva si ogledali kraje, predvsem na severni strani. Greben Košute od Velikega vrha, Kofce gore, Kladiva do Košutnikovega turna in ostale. Pred nama je bila precej nizko Kriška gora s Tolstim vrhom, na drugi strani se je videla koča na Kališču, Krvavec, Kalški greben in Grintavec. Lepo se je videlo Jezersko in presenečena sem bila, da je to tako veliko naselje.
Vrh je popolnoma prekrit z ovčjimi iztrebki
Teta Anica
Pa še obedve
Še dve slikci in nato sva se spustili par metrov niže, kjer ni bilo več sledu o gnoju in tam pomalicali. Šele takrat sva sva opazili prva pohodnika ta dan. Frenku sva sporočili, da sva prišli na vrh in se dogovorili da naju pride iskat.
Tik pod vrhom je v steni stara "leternica" v kateri je svečka v spomin na .....
Malica: mamina klobasa in češpe
Vračalisva se preko Škarjevega roba in takoj od vrha je tudi tu potrebno kar precej paziti. Pogled nazaj navzgor je bil kar dobro "navpičen" in tudi tu je še precej jeklenic in klinov. Malce niže sva sneli čeladi in spet iz nahrbtnikov potegnili palice. Tu sva srečali še dve pohodnici.
Pogled nazaj proti vrhu
Lepa stezica
Pot se je preko Škarjevega roba precej položno spuščala proti vedno bolj zelenim, z rušjem, resjem in nizkim grmičevjem poraslim bregovom, ki so počasi prehajali preko borovcev in posameznih smrek do gozda. Steza v gozdu postane širša in nazadnje preide v traktorsko pot. Tu sva srečali še petega pohodnika ta dan, ki se je šele začel vzpenjati. Po dobrih petih urah sva prišli nazaj na izhodišče. Nekaj korakov preden sva zaključili krog, sva se spustili po označeni stezici še do balvana sredi gozda, na katerem so spominske table vseh, ki so umrli v teh gorah gorah, in nekaterih, ki so umrli v gorah drugje po svetu.
Steza počasi preide v gozd
Še zadnji pogled na vrh preden sva prišli v gozd
Ogromno mravljišče. Med potjo skozi gozd sva večkrat opazili mravlje, ki so se selile čez pot
Velik balvan s spominskimi tablami
Ko sva prišli nazaj na parkirišče naju je Frenk že čakal. V dom smo odšli še na dobro turško kavo. Tam smo srečali mladega pohodnika, ki se je namenil peš do Tržiča. Frenk mu je ponudil prevoz in rad ga je sprejel.
Zelo lep dan in zelo lep pohod. Res sem uživala v vsakem trenutku in upam, da do naslednjič pajki ne bodo imeli časa naplesti palčevine v čeladi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar