ponedeljek, 7. avgust 2017

Pohod Med gorami

  Pod okriljem Turističnega društva Stari vrh se je včeraj na Grebljici odvil že 46. tradicionalni Dan oglarjev. Za našo skupino štiriindvajsetih pohodnikov (med nami sta bila tudi dva pohodnika, trenutno gosta v naših krajih, iz Španije)  se je začel z lepim pohodom, imenovanim Med gorami.

Veseli pohodniki pred Tončkino kočo


Pot je vseskozi lepo označena z zeleno rumenimi markacijami


 
Zbor na Grebljici



  Ob osmih zjutraj smo se zbrali na Grebljici ob adrenalinskem parku in oglarski kopi iz katere je prav lepo dišalo in se kadilo. Vreme nam je bilo, glede na vso vročino v prejšnjih dneh, res naklonjeno. Oblačno in še ne vroče. Začetek poti je po cesti v smeri koče na Starem vrhu in že po nekaj metrih smo zavili levo in se spustili proti vasi Četena ravan.

Mimo Četene ravni

Za nami je Podvrh

Malenski vrh ali Gora, kot ji pravimo domačini




   Od tam smo po položni poti med vikendi, prišli do Podvrha. Pri znamenju smo zavili na pot, ki nas je preko travnika kmalu pripeljala do gozda. V gozdu smo sledili markacijam in malo dol, več gor prišli na travnik, kjer se nam je iz leve pridružila z rožicami označena tematska pot Cvetje v jeseni, ki sledi Tavčarjevi povesti in iz Poljan vodi na Blegoš. Na drugi strani travnika smo spet zavili v gozd, kjer smo ob izvirčku imeli kratek postanek za pijačo.


Mihov travnik in Blegoš

Oznake za pot Cvetje v jeseni

Postanek za pijačo



   Prav kmalu smo prišli na staro vojaško cesto, ki se začne v Škofji loki (Podpulfrci). (Cesta gre mimo Breznice in Podpulfrce in preko smučišča Stari vrh in nad vasjo Rovt. Tu zavije okoli Starega vrha in pod Mladim vrhom in Koprivnikom, vse do Blegoša. Cesta je bila namenjena prevozu težke vojaške opreme na Blegoš, preko katerega je potekala Rapalska meja. Gradili so jo po letu 1930, pod vodstvom ruskega inžinirja Mihaela Vladimirova Vasiljeviča, ki se je kasneje poročil v Javorjah z Albino Grošelj, hčerjo prve Javorske gostilničarke Marjance Grošelj in je kasneje, po vojni trasiral tudi cesto v Javorje)
  Iz te poti se nam je odprl pogled na lepo pokošeno Andrejonovo senožet v Koprivniku, ki jo edino še kosijo na roke.
Andrejonova senožet v Koprivniku


 Tu smo nad potjo zavili na stezo, ki je v začetku malce slabše shojena, a nas markacije lepo vodijo, steza pa postane lepo vidna in pripelje nas na sedlo, kjer steza v levo pelje na Romovec in naprej na Blegoš. Mi smo zavili desno na traktorsko vlako in kasneje na stezo proti Koprivniku.

Na sedlu med Romovcem in Koprivnikom


Vse te strmine so nekdaj kosili. Koprivnik se je v zadnjih dsetletjih skoraj povsem zarastel. Dobrih petdeset let nazaj pa so še vsega ročno kosili.



   Strmina nas kar dobro ogreje preden pridemo do vrha Koprivnika (1393m). Vrh ni nič posebnega, poraščen z visoko travo (s koprivami, kar sem kar dobro občutila ko sem malo šla naokoli)  Pod bukovimi trši je klopca, vpisna skrinjica in štampiljka. Čas za postanek in malo malico. Počakamo, da se zberemo vsi. Vodja pohoda, Janez nam pokaže še brezno, ki je pokrito z desko.

Vrh Koprivnika

Tam je klopica in žig

Brezno na koprivniku


   Nadaljujemo spust po stezi v smeri Mladega vrha, ki se nam vmes nekajkrat lepo pokaže med drevjem. Ves čas je ob poti polno malin in kar dobro sem se jih najedla.

Malin je bilo vso pot dovolj

Mladi vrh - tja gremo
 
Pa sem zbrala korajžo in tudi jaz naredila tole (mravljišče je ostalo celo in popolnoma nič poškodovano), ko mravlje otresemo iz rok in roko povohamo nam kislina, ki jo spustijo mravlje dobro očisti dihlne poti

Se mi je zdelo, da me je nekaj žgečkalo


  Spustimo se nazaj do vojaške ceste na sedlo. "Na Bard" pravimo tu domačini, kjer so vidni ostanki stavbe, no ostali so le še kamniti temeji, kjer so vojaki najbrž imeli skladišče municije. Tu pa lepo presenečenje. Malica, ki jo je pripeljal Andrejonov Marko. Kislo mleko, bel in črn domači kruh, zaseka, domač malinovec in flancati. Zelo, zelo dobro. In če nebi vedela, da nas čaka še nekaj vzpona, bi najbrž šla zaseko še enkrat iskat, tako je bila dobra. 

Andrejonova najboljša malica

Kislo mleko, domač kruh in zaseka


  Po malce dalšem počitku za malico smo pot nadaljevali najprej po vojaški cesti. Kmalu so nas zeleno-rumene markacije usmerile desno na stezo proti vrhu Mladega vrha (1374m). Na vrhu je spet skrinjica z vpisno knjigo in žig. Vrh je poraščen z drevjem in razgledi zakriti.

Preko Brda naprej na Mladi vrh








Na vrhu Mladega vrha

Glavna na poti

Stari vrh, zadaj pa Lubnik


 Posebnih razgledov nismo bili deležni niti tam, kjer se drugače vidi cela Gorenjska in Ljubljanska kotlina, saj je vročina prejšnjih dni zrak zgostila in "dimca" (tako rečemo v Javorjah) je visela nad dolino in čakala, da jo spere dež. Še vedno je bilo oblačno in na vrhovih je prijetno pihalo. Spust proti sedlu in nato Staremu vrhu je mestoma malce bolj strm, a lepo uhojen in ne povzroča nobenih težav.
   Na sedlu, ki mu domačini pravimo "Na Jamah", so še vidne jame, ki so jih pred več kot dvesto leti izkopali, ko so lovili medvede. Tu smo počakali, da smo se zbrali vsi in takoj spet zagrizli še v zadnjo strmino. 



Res lep razgled

Proti Gori in Blegošu. Zadaj za Goro pa Ermanovec



  Ko se dvignemo za dobrih 50 metrov, smo na najlepši točki pohoda, od kjer je res veličasten razgled na Podvrh, Javorje, Lom, Gabrško goro, vse do cerkvice na Črnem vrhu, Malenskega vrha in Marijine cerkvice na Gori, Blegoša, Ermanovca in gričkov vmes  vse do Nanosa. V lepem vremenu se vidi do Snežnika in še daleč na primorsko. Tu postanek ni bil dolg, saj se je vsem mudilo naprej po stezi preko oznake vrha (1217m)  v kočo k Tončki.

Vrh Starega vrha



  Tončka nas je pogostila s pijačo in pecivom. Pred lično kočo smo naredili skupinsko sliko in se nato naprej preko smučišča in nato po gozdni poti odpravili na naše izhodišče. V koči na Starem vrhu smo se nekateri še malo ustavili, poklepetali z prijaznimi oskrbniki in nato šli do Grebljice, kjer se je praznik oglarjev že začel. 

Prizorišče Dneva oglarjev

Pevski zbor Lovske družine Škofja loka

Stari dizelski motor

Prikaz kovanja

"Lojtarnk" s starim kovanim orodjem 


   Zelo lep pohod, razgiban in pester. Z lepimi razgledi in primeren tudi za toplejše dneve saj smo večino poti hodili po senčnatih gozdovih. Pohod je bil res lepo organiziran in vse pohvale in zahvale glavnemu "krivcu" Janezu Šturmu. Sigurno še pridem.


 
Lepo je bilo


  Mogoče še zanimivost: s sabo sem imela urico in mi je namerila 14.1kilometer hoje in 866m vzpona.


Se vidimo!

(Slike sem pa ponavadi neredila že precej boljše, kot so današnje)

Ni komentarjev:

Objavite komentar