Kak dan ali dva med dopustom vedno rezerviram za Javorje. Dopust in obisk, no enodnevne počitnice s prenočiščem, sem združila s pobiranjem krompirja, druženjem z nečakinjama, ki sa tudi v Javorjah na počitnicah in pohodom, ki sem ga še morala opraviti, da sem dobila žig. Iz Javor preko Gore, do Žetine, mimo slapa Rancka in skozi Brinje nazaj domov. V načrtu sem imela še, da ga podaljšam na Blegoš.
Moja pot
Popoldne smo izkopali ves krompir in po večerji - kuhan krompir, sol in mleko (nikjer tako dobro kot v Javorjah) - smo se z nečakinjama prav hitro odpravile v posteljo. Še pravljica in spat. Noč v Javorjah mi je vedno zanimiva, saj je temna in tiha, česar nisem več navajena. Ko sem se okoli tretje ure zbudila, sem pod oknom zaslišala znano sopihanje. Ko sem čez okno pogledala na, z luno obsijano dvorišče pred hlevom, sta se dva ježa sprehajala in vohljala ob stenah in okoli posod, kjer so zvečer pili mucki. Kar nekaj časa sem ju opazovala, dokler nista odhlačala vsak v svojo smer. Jaz pa spat.
Zjutraj za Blegošem ni nič lepo kazalo
Zbudila sem se, ko se je že naredil dan. Se pripravila, mami mi je dala za malico klobaso in domač kruh, ati pa polno prisrčnico domačega Jagermaistra - za na vrhu Blegoša. Do koče naj bi prikolesaril tudi Igor iz Škofje Loke. Z mami in atijem smo še popili kavo in že takrat je padlo nekaj kapelj dežja in malce je zagrmelo tam za Blegošem. Nikakor nisem računala na deževen dan, a sem jima rekla, da če bo slabo vreme bom šla le do Žetine in nazaj. Ne bom na vso silo tiščala na Blegoš.
Izhodišče v smeri pohoda
In še iz druge strani
Dolenčice in Gora
Javorska cerkev (pogled nazaj)
Malo čez sedmo uro sem se odpravila od doma. Izhodišče poti je pri gostilni v Javorjah in zeleno - rumene markacije so me usmerile navzdol proti Dolenčicam. Takoj pod avtobusno postajo sem stopila na travnik, tam, kjer je nekdaj bila dobro shojena steza v Dolenčice. O njej zdaj ni več sledi, zato sem šla kar po travi in prišla niže na cesto. Po cesti še nekaj metrov do novih markacij pri spomeniku Antona Ažbeta in mimo njegove rojstne hiše naprej v smeri cerkvice, ki se je kazala daleč pred mano na Gori. Nekaj besed sva spregovorila z domačinom Janezom, ki se je odpravljal po jutranjih opravkih. Vas Dolenčice je ostala za mano. Po kolovozu sem se počasi dvigovala in vmes utrgala nekaj robidnic, ki pa so bile še zelo kisle. Nekaj krat se je rahlo vlil dež in morala sem odpreti dežnik. Prišla sem do hiše in ostankov starega mlina v Sevnici.
Lepo obnovljena hiša v Sevnici
Ostanki starega mlina
Lepa ozka stezica, pod drevesom pa domek od srnice
Malo kasneje so me markacije usmerile na lepo ozko stezico, ki se je med macesni in travo kar dobro dvigala do ceste, po kateri bi, če bi šla po njej v desno, prišla na Hleviše. Markacije so kazale v levo in malo naprej je stala tabla, ki je sporočala, da je više -čez 20metrov studenček. Seveda sem šla gledat. V flaško sem dotočila res dobro vodo in se spustila nazaj na cesto. Prav kmalu so se markacije zgostile in kazale desno, med drevje v breg. Precej strm klanec in prišla sem do Ta debele smreke.
Ta debela smreka 462 cm obsega
Smreke, ki smo jo že, ko sem bila čisto majhna hodili gledat z atijem vedno, ko smo na "Gura" šli k maši. Takrat se je košata krošnja videla že iz zgornje ceste, po kateri se na Goro pride iz Hleviš. Spominjam se, ko smo se postavile okoli nje vse tri sestre Veronika, Erika in jaz in je nismo mogle objeti. Pomagal je ati. Danes je od smreke ostal le še gromozanski štor, ki bo čez nekaj let tudi razpadel. Škoda, a lubadar je naredil svoje in tudi taka košata in mogočna smreka se mu ni mogla upreti.
Malo pod cerkvijo
Pogled nazaj na Jaavorje
Mladi vrh, Stari vrh
Od tam sem prišla, tja grem.
Na Goro pripelje tudi Urekova pot, v spomin na znanega radijskega športnega novinarja Staneta Ureka(umrl 1993), ki je rad zahajal sem gor. Vsako leto je na Goro pohod v njegov spomin prvi vikend v oktobru)
Malce naprej sem prišla iz gozda na pašnik in prestopila pastirja in preko travnika ter nato po poti prišla na asfaltirano cesto, ki me je pripeljala na Goro do lepe in prenovljene podružnične cerkvice Marijinega vnebovzetja.
Lepa podružnična cerkev (poljanske fare)
Cerkvica mi je zelo všeč, škoda le, da niso ohranili ostalega prostora pred cerkvijo, kjer je bila stara hiša in nekakšen rezervar kamor se je stekala voda iz strehe. Zdaj je na njenem mestu lepa nova hiša, ki pa kar nekako ne "paše" v moj spomin na Goro. Malce proč je lep nov kozolec v katerem je miza in skrinjica z vpisno knjigo.
V tem kozolčku sem vedrila
In malicala češpe (ja napisala sem češpe, ker v Javorjh so to češpe, pa neč drgač)
V tem kozolcu sem sedla za mizo in poklicala Igorja. Med tem je začelo precej deževati in ko sva govorila z Igorjem, ki je bil takrat nekje pod Starim vrhom je blizu njega dvakrat precej močno zagrmelo. Bil je že povsem premočen in je vedril pod smreko. Rekel mi je, da bo obrnil in šel nazaj domov, saj ni imelo smisla, da popolnoma moker gre naprej do Blegoša. Tudi jaz sem se odločila, da na Blegoš danes ne grem. Čezenj so se vlekli črni oblaki in za njim je grmelo. Ko se je dež malce umiril sem nadaljevala pot čez Goro in navzdol proti Dolenji Žetini.
Pot se nadaljuje precej navzdol
Žetina
Spet sem zašla. Zdelo se mi je, da sem se že dovolj spustila in sem zavila v desno. Ko mi je pot postala znana in sem videla, da bom vsak čas prišla na Hleviše sem obrnila in poiskala markacije, ki so mi pokazale še kar precej spusta do Frtuncove domačije.
Tu sem spet srečala lepe bele rožice, ki so označevale pohodno pot Cvetja v jeseni, ki pelje iz Poljan na Blegoš. Ob zeleno - rumenih markacijah in belo - rumenih rožicah, sem prišla do Dolenje Žetine. V vasi sem srečala g. Jožeta (z ženo Zdeno sta izdelala repliko Meteorita Javorje, ki je sedaj stoji sredi Javor) in povabil me je na kavo. Ker sem se odločila, da na Blegoš ne grem in sem imela dovolj časa sem se rada odzvala povabilu, saj je pogovor z njima vedno zanimiv.
Lepa kapelica v izgradnji
Tja gor pa drugič (proti Blegošu)
Po skoraj enournem postanku sem se odpravila naprej, no v breg po poti proti Gorenji Žetini in mimo Miha in Andrejona v smeri Blegoša. Na koncu vasi sem zavile desno med hiše in se usmerila nazaj proti Javorjam. Pod Sokovo hišo do slapa Rancka, ki pa danes ni premogel veliko vode in je le bolj pršel preko skal.
Slap Pod Rancka ali Rancka ( saj ne vem kako je prav)
Mimo slapu sem nadaljevala pot proti Brinju. Prišla sem do lepe klopice in ker mi je mami dala "ta pravo malco" bi bilo škoda, če bi jo nosila domov. Sedla sem na klopico in s pogledom na dolino med Goro in Blegošem pomalicala četrt klobase in kos kruha. Ne da bi bila prav posebej lačna, a je bilo vseeno zelo dobro.
Čas za malico
Domače
Medtem je spet začel padati dež in začelo se je bliskati in grmeti. Odpravila sem se naprej. Dež je spet ponehal. Pri Korošc sem se ustavila in za trenutek pozdravila sorodnike (moj stari ata je bil tu doma). Nisem se dolgo zadržala, saj so se iz doline spet začele vleči megle in precej se je stemnilo. Ko sem kasneje prišla mimo Brinja do Malna je dež že zelo močno padal.
Križišče, iz leve sem prišla, desno dol grem, navzgor se gre pa na Koprivnik ( tole je pogled nazaj)
Bohinčev mlin ali - u Maln - pravimo
Moj dežnik in resje
V Malnu sem se ustavila toliko, da sem natočila vodo in se odžejala in hitro nadaljevala pot proti Muravam in nazaj v Javorje. V Javorjah sem se ustavila še v gostilni Blegoš, kjer sem dobila žig za opravljeno pot.
Gostilna "Blegoš" v Javorjah
Čeprav nisem prišla na Blegoš, sem prehodila lepo pot, ki je nisem poznala. Zanimiva, razgibana, zelo dobro označena in če se le malo ozremo okoli in si vzamemo čas in včasih za trenutek postojimo, se da videti in slišati ogromno, od zanimivih potočkov in strug ki jih je izdolbla voda, do živali. Videla sem veverico, srno in srnjaka, na razdalji dobrih treh metrov v travi kanjo..... lepo. Po tej poti sigurno nisem šla zadnjič, a nasledni cilj mi je seveda Blegoš.
Doma
Ni komentarjev:
Objavite komentar