Vitranc

  Drugi dan najinega dopusta, sem imela v načrtu pohod. Kam drugam, kot na najbližji Vitranc. Igor, ki  zaradi kolena še vedno ni preveč navdušen nad hojo, je rekel, da bo raje šel na kolo. Vso jutro se je odločal kam. Jaz sem pa že zvečer vedela, da bo šel na Sv. Višarije. Menda je nori klanec tja gor.  Ni mi bilo, da bi šla z njim.

  Tokrat sva vstala malce prej, a še vedno prepozno, da bi uživala v hladnem jutru, čeprav tu v Kranjski gori vročine ni tako občutiti, kot drugod. Je bilo pa že kar toplo, ko sem se skozi vas odpravila proti Jasni. Pot sem prejšnji večer pregledala na računalniku in upala sem, da je dobro označena saj mi je bila povsem neznana. Markiranega vzpona je bilo za dve uri in petnajst minut. Dobro, z vsemi mojimi foto postanki za slabe tri ure.

  Nekje na pol poti do Jasne sem zavila na stezo v gozd, ki se najprej komajda malo dviguje po pobočju nad jezercema. Kmalu se ji pridruži steza, ki pripelje direktno od jezer. 

 

 

 

Najprej se stezica lepo počasi vzpenja 

   Od tu naprej se steza kar hitro vzpenja. Serpentine jo naredijo lepo prijazno za pohodnika in dobro uro sem hodila po lepo cikcakasti in dokaj položni stezi, a je pogled nazaj dal vedeti, da se na višini hitro pridobiva. Najprej pelje steza po vzhodnem pobočju in razgledi na Vršič in Prisojnik so res lepi.  

 

Pogled v dolino Pišnice (za mano)

 

Kranjska gora

   Nato se steza prevesi na kranjskogorsko stran in skoraj do vrha sem gledala smučišča pod sabo. Steza je ves čas peljala skozi gozd, najprej smrekov in kasneje skozi lepe dišeče borovce in macene.  Na nekaterih odsekih je res precej strmo.

 

En smešen polžek, komaj za centimeter velik, hišica mi vici navzdol (glavo in rožičke je imel pod hišico)

 

 

Brusnice

Kljub vsem mojim foto in drugačnim postankom sem do Mojčinega doma prišla v dveh urah in nekaj minutah. Vmes se mi je oglasil Igor, no sem ga jaz klicala in sem ga "zmedla" menda v najhujši strmini. Ko sem mu povedala, da jaz noro uživam in ga vprašala če on tudi, je nekaj zajamral o nekem je.....nem klancu in "kajmijetegatreba" in "če je to dopust je vseeno če ne traja predolgo". Dobro, torej mu je uredu, saj ga poznam. (Kasneje tega dne je menjaval temo vsakih pet minut: "kok sem car, da sem gor pršu" in "kok mene vse boli" (če bo tole bral bom kregana, hehehe)) 

  Na vrhu pri Mojčini koči sem naročila radensko in se še kakih dvajset metrov sprehodila do razgledišča, kjer sem v travi posedela in pomalicala.

 

Mojčina koča

 

Moja malica

 

Tam so Zelenci, ki sem jih obiskala dan kasneje

 

Babica in vnukinja

  Spust, ki sprva pelje po zapuščenem smućišču in pod staro sedežnico je najprej lep in zelo senčen. Do zgornje postaje sedežnice, kamor se pripeljejo "pohodniki" v japankah, ki sem jih malce prej, malo više srečavala že vse zadihane in ne verjamem, da je kdo od njih pridihal do Mojčinega doma na vrhu. Tu je tudi začetek poletne sankaške proge (ne vem kako se ji reče) in prog za gorske kolesarje. 

 

Spust po zapuščenem smučišču

 

Rožle

 

 

 

Eden od "spustašev" 

  Od tu naprej gre pot po cesti ob smučišču in ni preveč prijetna saj se sonce kar dobro upre v breg. Ko sem prišla do Bedanca (najinega apartmaja) nisem dolgo čakala in se je vrnil tudi Igor. Izmučen in zelo dobre volje. 

  Na Vitranc bom vsekakor še šla, saj mi je bila pot zelo všeč, le da bom podaljšala še na Ciprnik.

  Lepo dopoldne sva imela oba. Popoldne sva shladila utrujene noge v hladni Pišnici in jih pripravila za naslednji dan.