Že tradicijonalni Tour Brijuni Rivijera, to je "runda" s štartom v Škofji Loki in ciljem po skoraj 230 kilometrih v Fažani, oziroma v Peroju, se je lepo pokril z polovičnim Ironman triatlonom v Puli, ki se ga je že drugo leto udeležil naš Aleš Seme.
Da je oboje precej ekstremni podvig, ni treba posebej poudarjati. Vendar je bil Aleš že spomladi, ko se je načrtoval potek sezone, postavljen pred dejstvo, da se na ta vikend združi Tour Brijuni in Ironman in da se na Ironman gre navijat zanj. Torej mu ni preostalo drugega, kot da se je že od pomladi trudil s tekom, kolesarjenjem in plavanjem. Precejšnja zasluga gre tudi njegovi ženi Katji, ki se je na račun Aleševega uspeha odpovedala marsikateremu svojemu treningu.
Nekateri so se že v četrtek odpeljali z avti proti Fažani. Z njimi tudi Aleš. Midva sva na pot šla v soboto zjutraj ob petih in samo upala sva, da se bo dež, ki je takrat še precej močno padal, do sedmih, ko naj bi štartali fantje s kolesi, umiril. Do Postojne je lilo kot iz škafa, potem pa se je dež umiril in malo pred mejo se je skozi raztrgane oblake prikazala polna luna. Ko sva ob pol osmih prišla v Barbarigo, kjer smo bili nekateri nastanjeni je že sijalo sonce in sušilo mokre ceste. Medtem ko je fante, ki so ob sedmih štartali iz Škofje Loke, še vedno pral dež. Še dobro, da so imeli spremstvo Jerneje s kombijem in so kasneje, ko se je dež umiril zamenjali premočene drese. Do Peroja so se pripeljali brez težav.
Medtem smo se mi, ki smo že bili v Barbarigi, tudi odpravili na rundo. Tatjana, Seba, Katja, Igor in jaz smo sklenili, da se zapeljemo do Motovuna, ki, da je baje zelo lepo mesto. A ga žal spet nisem videla, saj smo se v Žminju odločili, da ne bomo nadaljevali poti saj so bili pred nami res črni oblaki in bi šli naravnost v dež. Še prej smo se ustavili v Svetvinčenatu in si na hitro ogledali kaštel Grimani, res mogočno zgradbo z obzidjem in stolpi, na eni strani cerkev in na drugi palača. Sicer nismo smeli v notranjost obzidja, saj so ravno takrat snemali film.
Proti Žminju
Kaštel Grimani v Žminju
Hehehe, sam smo fajn, a nede
Ženska posada
Aleš se pripravlja na tekmo
V Žminju smo šli na kavo in se nato preko Brbana vrnili nazaj. Najprej v Fažano na rivo na pivo in potem v Barbarigo. Kljub temu, da smo ves čas imeli okrog in okrog grozeče črne oblake, nas dež ni nikjer ujel.
Kasneje smo se zapeljali v Lučico. Prijeten zalivček malce pred Perojem in počakali fante, ki so se utrujeni in veseli eden za drugim pripeljali na cilj. Vsi skupaj smo šli na Sandijevo in Andrejino parcelo in tam so dekleta že imela pripravljeno kosilo.
Lučica
Kosilo
Miha - novopečeni mož, Andrej - kralj viadukta, Aleš - gladiator
Po testeninah je sledilo družabno popoldne s kopanjem, zelo zanimivimi igrami, kronanjem kralja Viadukta (pravzaprav je to kralj Motovuna...) podelitvijo darilca za našega novoporočenega Miha in spominka na Pulo za Aleša, razdelili smo majice, zvečer pa še žar party.
Morski deklici
Prav fletno in zelo toplo morje
Glavni žarmojster
Ja, pa ne moreš umazan v pojstlo
Marsikatera glava naslednje jutro ni bila čisto bistra, pa kaj zato.
Aleš se je zbudil prvi in si že pekel palačinke, ko smo se ostali počasi sestavljali.
Halo, halo, Sandi, a je že kofe?
Zajtrk
Pri Sandiju je bil zajtrk in kava za vse. Vreme se je kisalo in le nekaj se nas je odločilo da gremo navijati s kolesi.....napaka. Ostali so šli z avti. Ko smo se v Vodnjanu postavili ob cesto in čakali na triatlonske gladiatorje ni nihče pomislil, kako prav nam bo še prišla majhna avtobusna postaja za nami. A so se prav kmalu skoraj vsi drenjali v njej, saj je začelo deževati, ne deževati...začelo je liti, kot bi se utrgal oblak. Premočeni smo se odpeljali nazaj.
Navijači
Mokri navijači
Slika še v kontra smeri
V Barbarigi ni bilo sledu o kakšnem dežju. Preoblečeni v suhe obleke smo se, zdaj z avti odpeljali v Pulo, kjer naj bi počakali na Aleša, ko bo tekel. Vse lepo in prav, če ne bi v Puli začelo spet deževati. in že drugič v nekaj urah sem bila dokože premočena. Ostali so imeli dežnike midva z Igorjem pa ne (zakaj le, saj je bil samo cel dan že deževen) in zato smo se z Jakom, ki je bil tudi premočen, odpeljali nazaj domov. In spet nisem videla arene... Drugo leto, mogoče.
Arena
Dejmo, Seme
Pa spet dež
Kasneje smo se vsi zbrali pri Sandiju na parceli na kosilu in kasneje počakali še Aleša, da se je vrnil iz Pule. Vesel, saj je dosegel in presegel načrtovani čas.
Lep vikend, poln lepih spominov in zgodbic za kasneje. In mislim, da nikomur od vseh 29 udeležencev ni žal, da je bil zraven še na enem Kolokinem druženju, kjer smo dokazali, da smo kljub temu, da smo vsi drugačni, vseeno ena velika družina.
Bravo, Aleš in čestitke
Ni komentarjev:
Objavite komentar