Juriš na Vršič

 

Juriš na Vršič je težka tekma. Tu ni skupin, ki bi te vlekle in delale zavetrje. Tu je le klanec in kocke in 24 kockastih ovinkov in klanec....in klanec.... In letos sem bila na tej tekmi le navijačica in  "oblekonoša" Pa mi ni žal.

 

 Kocke in klanec

   Zjutraj smo se brez poprejšnjega dogovora skoraj hkrati zbrali na ploščadi v Kranjski Gori, tam kot običajno. Maretičevi Matjaž, Lara in Sabina, Pečelinova Mojca in Pavle, Sandi je bil že tu. Katja in Aleš, Jaka, ki je pripeljal še Andreja, Drič ter Tomaž in Sanda. Katji se je že v štartu dan začel slabo in do konca dneva sva pogruntali, da se je resno nekaj loteva. Najbrž kakšen virus.. A je vseeno šla na štart. Lara dobre volje, kot vedno. Mojca pa se je mislim, da prvič odločila za tekmovanje na Vršič.

 

Maretičevi malo drugače

 

Andrej Hažič - Drič

 

Seme

 

Igor

  Midva sva s sabo pripeljala gorski kolesi, saj sva imela namen iti lepo počasi do vrha in tam počakati na naše. Sanda se je po Ruski cesti proti Vršiču odpravila peš. V nahrbtnik sem nabrala vetrovke od nekaterih in se eno uro pred štartom skupaj z Igorjem in Sabino odpeljala proti vrhu. Skupaj smo se peljali približno petsto metrov, nato sta šla naprej, saj sem jaz imela res turističen tempo. 

 

Ruska kapelica (tamle gor zadaj ;-) )

 

En možic...dva možica, tisoč možicev

  Vmes sem se ustavljala, slikala okolico, opazovala res lepe gore okrog mene in na koncu sem morala že malce pohiteti, da me niso prehiteli prvi tekmovalci.

  Čeprav sem šla res počasi, sem prišla na vrh kar dobro zadihana. Igor se je že spraševal, kje sem se izgubila. Jaz sem se pa le turistično leno vozila. In nisem se spomnila na Ajdovsko deklico, ki nas že tisočletja gleda iz skal v steni Prisojnika....drugič.

 

Ovčke so poiskale senco

  

Andrej (glave pa ni)

 

 Sandi

 

Pavle

  

Jaka

  

Aleš 

  

Lara

 

Mojca

 

Tomaž

 

Katja

 

Matjaž

 

Dragica Habjan, bravo za vzpon

   Navijala sva malce pod vrhom in nisva čakala dolgo, ko se je pripeljal avto in za njim zmagovalec dirke Matej Kimovec. Nato eden za drugim vsi naši.  Počakali smo da je na cilj prišli vsi tekmovalci in se nato skupaj spustili v dolino. Pri avtih smo se preoblekli, analizirali tekmo in se počasi odpravili na prireditveni prostor, kjer so tekmovalci dobili malico in je sledila podelitev. Tokrat Koloka ni segala po medaljah, saj je bila zbrana skoraj vsa slovenska kolesarska elita, vendar so bili nekateri naši res dobri. Lara na 11. mestu od skupno okrog 70 deklet.  Andrej, tudi krepko pri vrhu.

Juriš na vršič je tekma za katero je škoda, da kljub množičnosti in s tem povezanim precejšnjim prilivom iz strani štartnin, veliko sponzorjev, medisko odmevnostjo, iz leta v leto izgublja na kvaliteti in vsaj kar sem jaz, ki nisem tekmovala, lahko opazila se jim marsikatera "vaška"  tekma lahko postavi ob bok. Saj, nenazadnje v športni vreči ena energijska tablica tudi ni darilo vredno tekme s takim imenom.

A, na Juriš bodo ( bomo) še hodili, saj tu se pokaže kdo je pravi kolesar.

 

Še ena skupinska z (skoraj) vrha. Škoda ker nismo vsi.

 Sandi, Drič in Jaka so se že spustili v dolino

 

Piknik

 

Menda, da rižota ni bila ravno kulinarični presežek

 

Matjaž pravi, da ima prelahne dečve ;-)