Še drugič v nekaj dneh sem bila v gorah s pogledom uprtim v vzhodno nebo, z glavo na odklop in s polnim srcem sreče in veselja. (sem tuhtala kako bi napisala da ne bi bilo preveč pocukrano in butasto, pa ne znam drugače povedat - kdor je doživel bo vedel😃)
Špela me je vprašala če grem z njo. Ja seveda, za v hribe mi ni treba dvakrat reči. Čeprav me je malo zaskrbelo, saj je Špela precej bolje kondicijsko pripravljena kot jaz...A sem vseeno bila takoj za.
Ko me je budilka nekaj čez drugo vrgla iz postelje sem si mislila: Pa kaj je meni tega treba?? In takšnih misli sem se po ulici sprehodila do postaje....nikjer nikogar. Kmalu je prišla še Urša, Špelina prijateljica. Počakali sva Špelo. Ceste so bile prazne in na Prtovču smo bile prve....res čudno!!
Ko smo se pripeljale skoraj do cerkve smo doživele prvo lepo presenečenje: pod cesto sta se pasla jelen in košuta, ki sta se, ko smo se približale, umaknila po travniku navzdol v gozd. Krasen prizor, tistega res mogočnega rogovja in elegantne hoje.
Tokrat smo se proti vrhu podale v desno, proti Razorju. Črno je bilo kot v rogu in edina svetloba so bile naše lučke. Po hišah je bilo še vse temno. Šele na Razorju se je toliko zdanilo da smo že videle okolico, lučke pa smo še kar imele prižgane. Do koče pa smo tudi te že ugasnile. Ker je bilo do vzhoda še nekaj minut smo odšle še naprej na Altemaver od koder smo opazovale nebo in tople barve vzhoda.
Na poti je bila najprej še trda tema, kasneje pa se je začelo daniti
in na vrhu je bilo že povsem svetlo
Triglav
Še malo pa bo
Še eno presenečenje, gams. Bil je sicer precej daleč in je slika bolj slaba.
Bila sem ga pa res vesela
V eno smer-....
...in še v drugo
Res lepo...
Arnika
Dlakavi sleč
Ostala je še ena alpska velesa, ostale so bile že vse v "kosmatkih"
Odcvetela alpska velesa
Zvončnica
Porezen
Šele ko je sonce dodobra zlezlo nad obzorje smo odšle v kočo na kavo in flancate. Oskrbnica je ravno mesila za nove, sveže in se je malodane opravičevala, ker je imela le včerajšnje, a so bili tudi ti odlični.
Vračale smo se po isti poti, le da nas je sonce prav prijetno grelo. Srečavale smo mnoge pohodnike, ki so se, nekateri hitro drugi počasneje dvigali proti vrhu.
Zelo lep pohod in ko me čez dober mesec čaka še en takšen dopustniški teden bom s sabo povabila sestri Ido in Veroniko. Upam, da si bosta vzeli čas.
Prav vsak dan imamo možnost doživeti to čudovito naravo. Le vzeti (kar je dandanes res težko) si je treba čas in se malo potruditi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar