Ratitovec

  Andreja me je pocukala...hm, povabila in zvabila, da grem z njo na Ratitovec. Glede na moje športno udejstvovanje v zadnjih mesecih, me je kar malo zaskrbelo. Pa ja, saj bi šla, le to, da Andreja skoraj vsak dan gre na Križno goro, jaz pa........neč. In en tak "neč" je tudi moja kondicija. Pa dobro, me bo pa malo počakala.  Res sem se veselila, že zaradi tega, ker v tem času na Ratitovcu vse cveti. Pa greva. Dogovorili sva se, da pridem v petek po službi v Železnike. 

 

  V Petek se je vreme nekaj čudno kisalo, a se nisva pustili zmesti. Andreja mi je sporočila, da gre z nama še njena sodelavka Bernarda. Seveda, ni problem.V Železnikah se je izkazalo, da ima Bernarda še prijateljico, ki bo tudi šla z nami. Pridno in prijazno psičko terierko Rozi. Zapeljale smo se na Prtovč in od tam proti vrhu. 

 

Levo gor, desno dol

 

 

 

Na Podnu

 

Na poti so bile postavljene oznake že za nedeljski tek na Ratitovec

 

  Najprej malce spusta in nato gozdna ceasta, ki se postavi kar dobro pokonci in po kilometru in pol smo prišle na križišče, kamor pripelje cesta iz Torke. Temu kraju pravijo Poden. Psička Rozi je ves čas pridno hodila z nami in se od nas oddaljila kvečjemu za par metrov. Iz Podna zavijejo markacije po lepo urejenih stopnicah v gost smrekov gozd, še malo in kmalu smo prišle ven iz gozdne meje in okoli nas so bile le še trava in skale. Steza nas po precej strmem pobočju ovinkasto pripelje na travnati vrh pod kočo. Med potjo sem slikala in opazovala vse moroče rože. Res je bilo lepo. 

 

Bernarda in Andreja

 

Alpski kosmatinec

 

Rozi, naša pridna spremljevalka

 

Alpska velesa

  Koča je bila odprta in po soparnem in precej toplem vzponu so "rožce" res prijale. Andreja je plačala "zdravila" in daleč naokrog znane Ratitovške flancate, ki niso bili ravno sveži, a vseeno zeloooo dobri. Na vrhu je bilo precej vetrovno, a kljub temu toplo. 

 

Rozi je med pogačicami lovila...

 

Krekova koča

 

 Miza ni ravno najlepša, pogrinjek je pa ...mmmm..

 

Na zdravje

 

Pa dobr no, en sebek...

 

Eden od sviščev, pri nas pa tem rožicam rečemo zaspančki

 

Pa še slikca....

  Vračale smo se po drugi poti, Na Razor. Tudi na to stran je steza zelo lepo urejena , na najbolj izpostavljenem mestu celo z jeklenico.  In spet polno rož. 

 

Proti vzhodu je bilo črno

 

Lepi, lepi encijan (Clusijev svišč)

 

Orlica

 

Planinski sreobot

  Na Razorju smo morale iti preko električnega pastirja in psička Rozi je radovedna malo preblizu pogledala, kaj za ena reč je to, revico je zadeva stresla in prestrašena je morala iti skozi vrata pastirja v Bernardinem naročju. Malce niže  je na poti še vedno velik kup snega, ki ga je prineslo po drči iz vrha. 

 

Na Razorju 

 

 

Rozi rahlo stresena

 

Rošce

 

Sneg na 2.6.

  Na Prtovč smo prišle iz druge strani in tako naredile lepo krožno pot. O dežju in slabemu vremenu, ki je bil napovedan za ta dan ni bilo sledu, le ko smo se vzpenjale je na zahodu parkrat zagrmelo, proti vzhodu pa je bilo precej črno in grozeče. 

 

Prtovč

  Res lepo popoldne in dogovorile smo se, da ga ponovimo. Hvala Andreji in Bernardi, da sta me čakali na poti navzgor.