Kojnik, Golič, Kavčič, Lipnik ali Od križa do križa

  Lepa topla spomladanjska sobota res ni bila najbolj primerna za šport na snegu. No, saj bi bilo lepo, a kaj, ko tako težko že čakam toplih in sončnih dni in sem že pošteno naveličana mraza in ledenih juter.

  Na to soboto naj bi bilo na Soriški planini tekmovanje v smučarskih tekih. Seveda sem se prijavila. Četudi zaradi poškodovanega rebra letos nisem bila veliko na smučkah. Pa še vedno me malo boli. Do petka sem čakala, da so sporočili, da tekmovanja zaradi premalo prijavljenih tekmovalcev ne bo. In sploh mi ni bilo žal.

                   

                                  

                          

  Pohodna sekcija LTH Castingsa, je ravno na to soboto organizirala prvi letošnji pohod. Na primorsko....toplo, sončno primorsko. Prijave so se zaključile v četrtek. Jaz sem bila pa še vedno prijavljena za tek na smučeh. Ko sem v petek ob dvanajstih dobila potrjeno, da tek odpade, sem takoj klicala vodnika Irisa. Mogoče, mogoče je pa še kakšno prosto mesto. Res je bilo. Ravno je nekdo odpovedal. Čudovito, zraven sem.

   Zjurtraj se nas je, mislim da osemindvajset, odpeljalo z avtobusom proti Primorski, lepemu dnevu naproti. Sonce in nebo brez oblačka že takoj zjutraj sta napovedovala lep dan. V Podgorju, majhni vasici pod Slavnikom, smo začeli našo pohodno pot. Slavnik je ostajal na naši levi strani, ko smo se najprej po makadamski cesti in kasneje po kolovozu bližali prvemu vzponu na poti.

 

 

 Prvi metri vzpona

 

 

 

Slavnik na naši levi strani

   Grmičevnato rastje ob makadamski poti je kasneje na vzponu po stezi zamenjala trava in redki borovci. Na desni strani se je skozi borovce odpiral pogled na Tržaški zaliv in Koprsko pristanišče in lepi modri Jadran. Do vrha prvega našega cilja se je steza enakomerno vzpenjala. Večino časa naravnost navzgor, čeprav vzpon ni bil strm. Skupaj z višino se je krepil tudi veter. Med posameznimi borovci in mladimi hrasti se pokaže prvi križ na  naši poti. 

 

Skrinjica na Kojniku

  

Kojnik

 

Pot naprej

 Kojnik, 802 metrov visok ni nič posebnega. Na vrhu preprost križ ter skrinjica z vpisno knjigo in žigom (predvidevam, saj nisem pogledala v skrinjico) Tu se odpre pogled naprej na našo pot. Malce smo počili in se oblekli saj je veter pihal vedno močneje. 

 

 

Pot smo nadaljevali preko skalnatih ograj, po kolovozih in stezah in čez travnate planote, malo dol, malo gor do našega naslednjega cilja Goliča.  Na 889 metrov visokem Goliču,  smo se na zavetrni strani posedli pod križ in pomalicali. V zavetju in na soncu je bilo prijetno toplo.

 

 Golič

 

Počitek na Goliču

 Ko smo spet nadaljevali pot po golih grebenih je mestoma veter zapihal tako močno, da sem palice nosila v roki saj jih ni bilo moč uporabljati ker jih je veter prestavljal pred noge. In včasih je tudi nam zmedel smer in nas za korak ali dva prestavil. Skoraj ves čas je pihalo s strani.

                         

    Malo dol in spet gor čez manjše gričke in spet dol. Na vseh vrhovih (če jim lahko tako rečem) so bila nekakšna obeležja in znaki.  Pred leti sva bila tu dvakrat z Igorjem z gorskimi kolesi. Enkrat je bilo vreme pusto in megleno, drugič pa vroče in soparno. Je bilo pa kako leto ali dve po velikem požaru in trave še ni bilo toliko. Bilo je veliko podrtih in suhih borovih debel. Danes pa so bili bori sicer bolj nizki a lepo zeleni, suha trava pa gosta in nizko počesana od vetra. 

  Razgledi so bili res lepi. Pred nami Učka, svetlikalo se je morje v reškem zalivu, celotna slovenska obala in Trst, malce više Julici s Krnom in Triglavom, na vzhodni strani se je videl beli Snežnik, ko smo Slavnik, ki nas je spremljal na levi pustili zadaj so se za njim pokazale kamniške Alpe in vzhodni del Karavank. Lepo.

 

Snežnik

 

 

Bele Kamniške 

 

 

 

 Morje, Trst in Gojko

  

 

 Še en vrh

  Po dobrih dveh urah smo prišli do Kavčiča, ki je le šest metrov nižji od Goliča. Tu sta bila na vrhu kar dva križa. Od tu naprej bi v naši smeri šli lahko le še čez Kraški rob.

 

 Dva križa na Kavčiču

Veter nas je osušil

 

  

 

 

 Po daljšem postanku smo pot nadaljevali po Kraškem robu in čez pol ure prišli do zadnjega hriba 804 metrov visokega Lipnika.

 

 

 Kamnite ograje okrog brezen

Lipnik

 

  

Če bi imela skalnjak....

 Tu smo le malce postali in takoj nadaljevali potnaprej. No, rahlo navzdol in nato po robu, mimo zanimivih skal, ki jih je bilo vse polno, iz katerih sta čas in dež napravila nadvse zanimive oblike. A nisem imela čas vsega poslikati, saj smo se rahlo spuščali in potrebno je bilo zelo paziti na pot,  skale so bile precej nevarne za napačen korak in zvin noge. Steza nas je pripeljala na kolovoz in tu smo se obrnili proč od Kraškega roba proti našemu izhodišču. Po lepi makadamski cesti, kjer smo srečali tudi tri gorske kolesarje, smo po slabih štirih urah in pol zaključili pohod v Podgorju. Tam kjer smo ga začeli.

 

Selfi

 

Kraški rob

 

Gremo naprej

 

Jaka, Maja in jest

   Zaključili smo ga v gostilni Pod Slavnikom, kjer smo se okrepili in se nato z avtobusom odpeljali domov.

  Zelo lep pohod. Na koncu je moja ura naštela točno 20 kilometrov in 640 višinskih metrov. Rebro me je sicer vsake toliko časa malo opomnilo, da še ni čisto uredu, a ni bilo prehudo. Lepo preživet dan z dobro družbo. Žal mi je bilo le, da Igor, ki še vedno čaka na operacijo meniskusa ni mogel iti z nami. 

 

 

Sliki sta iz leta 2008 ko sva bila tu s kolesi

 

Pa naj bo še ta

   (hvala Roku Grošlju za slike, nekaj je njegovih, pa zih ne skale ;-) )

Stara, nehej jamrat

 V zadnjem zpisu sem "jamrala", da sem naveličana dnevne sobe in čajev in.....Kaj naj potem rečem sedaj?

 

Na sprehodu po Dražgoški gori dan pred padcem

  Drugi dan po zaključeni bolniški zaradi res hudega prehlada, sem na poti iz službe padla s kolesom. Pot je bila popolnoma poledenela, saj je dež, ki je dopoldne padal zaledenel. In na ovinku sem izgubila stik s podlago in s celim zgornjim delom plosko treščila na led. Kar nekaj časa sem lovila sapo in ležala kakor pijanec na tleh. Po parih minutah, ko sem se počasi dvignila, najprej na kolena in nato pokonci sem še vedno lovila sapo. Do doma sem potem šla peš. Bolelo me je vse.  Nasledje jutro še bolj, a nisem hotela k zdravniku....kaj bodo pa rekli, saj sem ravno zaključila bolniško. Šla sem na delo.

  Ker pa po enem tednu še vedni nisem upala kašljati, kihati in se smejati in bolečina ni izginila sem vseeno šla. Da potrdijo da ni nič hudega. Ja pa ja. Počeno rebro. Da ne bo pomote, to ni nič tako hudega. Pozdravi se v dveh do treh tednih, pravijo.  DVA DO TRI TENE!!! Toliko časa nisem mirovala že od leta 2010.

  Popoldne preden sem se "zvrnila"

  Zakaj to pišem......Zato, ker sem tako sebična in se smilim sama sebi tule na kavču. Pa kaj. Bo pač minil en februar brez Lubnika, Križne, teka, kolesa......Eno rebro je malo počeno, pa kaj, to se pozdravi. Kaj če bi zlomila nogo, kaj če bi poškodovala glavo, kaj če bi mi odkrili kakšno bolezen....kaj če....vsak dan pomislim nanj, ki so mu pred kratkim postavili diagnozo, grdo. Pa vem koliko mu pomeni gibanje...

  Nič mi ni hudega, razen tega da ne morem ven, čeprav imam srečo, da je zunaj kar nekaj od vremena. Nosim hrano v ptičjo krmilnico in opazujem ptice. In sosedovega črnega muca, ki hodi sedet pod krmilnico. Dokončujem gobelin, ki je na pol narejen že od takrat, ko sem imela težave s križem. Ukvarjam se z še enim zanimivim projektom o katerem bom pisala, ko bo končan. Rešujem križanke (ki imajo naslov Zima 2014/15) S čiščenjem in pospravljanjem stanovanja se ne obremenjujem, saj me rebra kar dobro bolijo. Vsake štiri ure prestavim daljinca, da se mi TV ne ugasne...Navijam za naše športnike.  Berem hudo dobro knjigo Angeli in demoni (ne vem kako to, da je nisem že prej). In slabe volje gledam za Igorjem, ki hodi tečt na sneg. Čeprav, kot sem že enkrat napisala, je dobro, da nas vsake toliko časa takele majhne reči malo ustavijo, da se zavemo, kakšno srečo imamo, da se lahko zdravi in brez omejitev gibamo in ukvarjamo z nam ljubimi rečmi.

Še teden ali dva....še teden ali dva .....

Zdravilo za odpornost

Spet me je prehlad ustavil. Jebe......ces..... Malce sem že naveličana sama sebe in dnevne sobe, predvsem pa smrkanja, kašljanja, kihanja, sirupov, limon in čajev. Pravzaprav je tisti "malce" tam na začetku stavka povsem odveč. Zelooooo sem že naveličana vsega. In dokler se ne bom šla resno "prešvicat"nekam ven ne bom dobra. Do takrat pa mi ostane dnevna soba, kavč, čajčki in zdravila. Domača.

  In res sem ena šema. Pozabila sem, da imam narejeno najboljše zdravilo za odpornost. Vendar pravijo, da deluje le, če ga uživamo. In ni dovolj če stoji v shrambi (čudno, a ne). Jeseni sem dobila recept in potem nekaj časa tudi zadevo vsako jutro uživala. In imela sem občutek, da res deluje. A nato sem kar prekinila.....ne vem zakaj. Da ne bom le pisala o zdravilu, vam tule dajem recept in potek priprave. Res priporočam. Čeprav glede na moje trenutno kihasto  in smrkasto stanje nisem ravno najboljša reklama zanj. Pa vseeno. Takole se naredi:

 

Recept

Tole ni moja slika. To je slika iz interneta. Mislim da iz FB-ja. In gospod, ki jo je delil je zraven napisal, da želi da zdravilo še komu pomaga.

  

Potrebne sestavine. Jaz sem dala kar sveže borovnice. Iz zmrzovalnika, ki sem jih poleti sama nabrala. 

 

Vse sestavine v loncu. Razen  medu, cimeta in ingverja.

 

S paličnim mešalnikom zmešamo

 

Dodamo med

 

Ter cimet in ingver

 

Naložimo v kozarčke, dobro je če so čim manjši, da odprtega držimo v hladilniku in se ne pokvari.

Moji kozarčki so bili približno dva dl. in sem ga imela po odprtju kar na pultu v kuhinji. Vsako jutro sva oba z Igorjem pojedla eno čajno žličko in se nikoli ni pokvarilo.

Na receptu piše: Če veš za koga, ki bi mu pomagalo....... 

Delite in ljudem privoščite zdravje. 

Aja, pa jesti ga je treba!!

Na ZDRAVJE! Za ZDRAVJE!

Srečnga pa zdrauga

  Že spet je minilo kar nekaj časa od zadnje objave. Vmes so minili prazniki: Božič, Novo leto....In, končno so za nami. Končno, pravim zato, ker vsako leto komaj čakam, da minejo. Vsa ta norija okrog praznikov, vse tisto hitenje in kupovanje stotih  stvari, ki jih ne rabimo, ki jih kupimo le takrat, zato, ker ,,so pa ravno prazniki''. Predvsem pa zato, ker trgovci znajo ponujati in pihati na dušo in itak vse to rabimo....mislimo, da rabimo.

  Ne maram tega kičasto kokakola rdečega poameričanjenega  Božiča, in zvončkov in ohoho božičkov, ki lezejo po stenah in visijo čez balkone  in hrupnega petardastega Novega leta. 

  Moj Božič je bil miren in spokojen, dišal je po zeleni smreki in mahu in kadilu, po ocvirkovci in čaju na peči, ko smo prišli od polnočnice vsi premraženi. Za božička in za to, da le-ta nosi darila, sem prvič slišala, ko sem bila že v višjih razredih osnovne šole. Pri nas je darila prinesel le Miklavž. In svečane božične večerje nismo nikoli imeli. Včasih se Božič ni smel praznovati. Takrat je bil najlepši.

 

Domača cerkvica v Javorjah

 In Novo leto, preprosto, koledar se obrne in mir. Pa kaj. Vsi čakajo polnoč in odštevajo.... to mi ni jasno, kaj hudiča. Zakaj bi bila tista minuta po polnoči drugačna od tiste pred polnočjo.....Vsi nekaj pričakujejo, in naslednji dan vse po starem. Aja, mogoče je tu nov maček.. in spoznanje, da je pred nami nov mesec, denarnice pa prazne zaradi božičnih in novoletnih nakupov. In polno neznancev, ki mi želijo ,,srečnga pa zdrauga'' že čez nekaj ur mi bo pa na cesti sredinec kazal, če se nebom njemu po godu obrnila...

 To je čas miru, odpuščanja, sprave. Z drugimi, s samim seboj....to se pozablja.

 Se pa v tem času zgodi še en meni zelo ljub dogodek: Zimski solsticij, ali sončev obrat. To se zgodi 21. decembra. Ta dan je koledarski zčetek zime. In na ta dan, kot že ime pove, se dan preneha krajšati. Sonce s ,,obrne''. In spet začne dobivati moč in dan se začne daljšati. Zanimivo, da so povečini vsa plemena in narodi v preteklosti častili te dneve kot rojstvo boga Sonca, in veselje, da ni ugasnilo.

 

Ob tem zahodu sem, kljub mrazu krepko pod ničlo, obsedela pred kočo na Lubniku in prvo kar mi je prišlo na pamet je bilo: kakšno srečo imam da tole vidim 

 

Na poti na Križno goro 

 

Lepa okrasitev v Škofji Loki

V teh dneh se rada sprehodim po okrašenem mestu in grem na kakšnega kuhančka in Škofja Loka je bila letos lepo okrašena. Napišem voščilnice, čas je tudi za obiske in za še eno, meni zelo ljubo stvar. Peko piškotov. Da je na mizi domače, ko pridejo obiski. Čeprav jih večino kar sama pojeva. Če so pa dobri.

In čeprav smo že kar pošteno čez sredino prvega meseca, vsem želim lepo leto, da bi vas sreča spremljala povsod. Pravzaprav, da bi jo znali poiskati. Saj sreča ni samo dobitek na lotu ali veliko denarja.... sreča je tudi lep sončen dan, sreča je, ko vam bližnji pokaže da vas ima rad, sreča je da ste zdravi.....in če niste zdravi, je sreča to, da imamo možnost ozdraveti. Sreča je v malih stvareh. Če je ne najdemo v najmanjših stvareh jo zaman iščemo drugod. Vzemite si čas za družino, za prijatelje. In bodite hvaležni, da jih imate.

 

 Eden od lepših večerov v decembru z mojima nečakinjama

 

Moji, moji...

In na koncu vseeno želim vsem: enga srečnga pa zdrauga.

Božično-novoletno...s klasiko

   Leto se počasi izteka in vsepovsod se odvijajo taki in drugačni prednovoletni, praznični, Božični ....koncerti. V tem prednovoletnem času sem se udeležila dveh. Prvi je bil Predbožični koncert Slovenske filharmonije v Festivalni dvorani na Bledu na katerega me je povabila Katja. Resnično sem se veselila in bilo je nepozabno. Orkester in zbor Slovenske filharmonije sta vrhunsko izvedla dela Bacha, Handela, Beethovena, Vivaldija ter priredbe (D. Močnik) nekaterih že stoletja znanih božičnih pesmi.

 Solista: tenor Martin Logar in sopranistka Monika Fele sta izredno lepo odpela.

In res sem vesela in hvaležna, da sem to lahko slišala.

  Vendar, to, kar sem slišala danes v avli moje stare osnovne šole v Gorenji vasi, to je bilo pa za dušo in srce, za prste polizat..... Teta Minka me je klicala, če bi šla v Gorenjo vas, ker baje bo nek koncert, ne ve še čisto točno kaj, ampak, zih bo fajn. Ja, seveda grem. Nekaj o eni plehmuski je zasledila. In, da  bodo izvajali valčke. Saj ni važno, grem.

 

   Šele v šoli sem točno videla za kaj gre, že ko sem dobila program se mi je smejalo..Društvo godbenikov Cerkno je gostovalo z Gala novoletnim koncertom z naslovom V objemu valčkov. In to ne kar enih valčkov, pač pa so izvajali le dela velikega kralja valčkov Johanna Straussa in kralja Slovenske narodno zabavne glasbe Slavka Avsenika. Celoten koncert je bil prijetno obogaten z razlago del in raznimi zanimivimi anekdotami dirigenta Andreja Zupana in njegove žene Nataše Zupan, ki je s svojim čudovitim sopranom zapela dve ariji iz operete Netopir.

 

 

 

Neskončno lep Avsenikov orkestralni  valček Pastirček (solist Tilen Mavri) odigran tako lepo in s takim občutkom...Avsenikova, poleg Golice najbolj poznana Slovenija odkod lepote tvoje, ki jo je odpela ga. Zupan in je pri zadnjem refrenu pozvala dvorano, da je z njo pela. Na platnu predvajan nastop ansambla bratov Avsenik v Hali Tivoli iz leta 1967, ko so Albin Rudan, Vilko Avsenik in Alojz Zupan, oče dirigenta Andreja, odigrali melodijo Veselje kalrinetov.

 

 In na koncu še tri Straussove polke iz železnega repertoarja vsem znanega vsakoletnega Novoletnega koncerta Dunajske filharmonije, Trič trač polka, Blisk in grom in Na lovu. Izvajali so glasbo dveh, vsaj zame največjih ustvarjalcev glasbe. In združitev obeh v enem koncertu je bilo.....noro, noro dobro.

  Dve uri sta minili kot bi trenil in če ne bi šla, bi zamudila še en čudoviti dogodek v tem decembru.

  Obe z Minko sva res uživali.

  Hvala tetka..    

Ratitovec z LTH

 Planinska sekcija LTH-ja je organizirala lep pohod na Ratitovec. Nočni pohod. In ker se mi, prav čudno, nič ni postavilo napoti, sem se odločila, da grem.  Igor je delal popoldne in tudi, če bi bil doma, ne bi šel z nami saj čaka na operacijo meniskusa.

 

 Lubnik nekaj minut pred peto

 

Ob petih je bil grad le še obris

  Ob petih smo se zbrali na avtobusni postaji in čeprav je na začetku kazalo, da nas bo malo, se nas je nabralo sedemindvajset. Nad Škofjo Loko se je že mračilo. Zarja za Lubnikom je obetala lepo, jasno noč. Ko sem odhajala od doma sem se precej oblekla, saj so bile stopinje nekaj pod ničleo in po vsej (moji) logiki bo na vrhu vsaj par stopinj hladnjeje. Seveda nisem rasčunala na zračno inverzijo. Na vrhu pri koči je bilo dobrih 8 stopinj. Nad ničlo, seveda.

 Z malim avtobusom smo se odpeljali na Prtovč. 

 

Že na avtobusu je blo fajn

 

 Začetek poti na Prtovču 

Iz Prtovča smo se po makadamski cseti mimo lovske koče počasi vzpenjali proti planini Klom. Med drevjem se nam je ves čas odpiral pogled v dolino in razgledi so bili res lepi. Luna, čeprav še ni polna, je že kar lepo svetila. Najprej je bilo vse še popolnoma kopno, kmalu pa smo prišli v bolj zatišne lege in je bila podlaga snežena. Sicer le par centimetrov, je bil pa vsaj zame to prvi sneg letos. In na zasneženih bregovih je bilo prav res lepo gledati svetlikajoče snežene kristalčke in sence, ki jih je metalo drevje v soju lune.  Na planini Klom pri lični pastirski koči smo imeli postanek. 

 

 

Od tu naprej se je steza začela malce bolj dvigovati in nato kar precej spuščati. Prišli smo na sedelce Vratca. Tu bi v desno lahko šli na lepo planino Pečana, mi pa smo naravnost nadaljevali strmo v breg in direktno na Gladki vrh, ki je eden od štirih vrhov (Kremenat in Altemaver in Kosmati vrh), ki sestavljajo sleme Ratitovca. 

 

Vrh

Na vrhu pa razgledi na dolino in osvetljena mesta pod nami. Od Železnikov in vse vasi do Škofje Loke in naprje vse do Ljubljane. Luna je ravno prav svetila, da so se videli obrisi vseh hribov, vključno s Triglavom, ki se je snežen svetil na zahodu. Meni bi bilo res všeč če bi ugasnili lučke saj je svetloba le teh motila pogled na nebo, ki je bilo posuto z zvezdami...., bom naslednjič, ko bom ponoči hodila sama. 

Le par metrov pod našim vrhom pa Krekova koča. Naš cilj.

V koči smo se v prijetnem vzdušju in dobri družbi okrepili z res dobrim bogračem, joto, ričetom in ocvirkovico, ki je bila še topla. Tudi kruh je bil sveže pečen. 

Po dobri uri (ali dveh, v hribih pač čas hitro mine) smo se odpravili nazaj v dolino. Spust od koče na Razor je bil kar nevaren in tisti ki smo imeli s sabo dereze smo si jih nadeli. Vračali smo se mimo lovske koče in na Prtovč prišli, ravno, ko je tja prispel tudi naš avtobus.   

Lep pohod, v zelo lepi noči. 

Slike so pa obup, res rabim nov fotkič..