Kojnik, Golič, Kavčič, Lipnik ali Od križa do križa

Lepa topla spomladanjska sobota res ni bila najbolj primerna za šport na snegu. No, saj bi bilo lepo, a kaj, ko tako težko že čakam toplih in sončnih dni in sem že pošteno naveličana mraza in ledenih juter.

Na to soboto naj bi bilo na Soriški planini tekmovanje v smučarskih tekih. Seveda sem se prijavila. Četudi zaradi poškodovanega rebra letos nisem bila veliko na smučkah. Pa še vedno me malo boli. Do petka sem čakala, da so sporočili, da tekmovanja zaradi premalo prijavljenih tekmovalcev ne bo. In sploh mi ni bilo žal.

Pohodna sekcija LTH Castingsa, je ravno na to soboto organizirala prvi letošnji pohod. Na primorsko....toplo, sončno primorsko. Prijave so se zaključile v četrtek. Jaz sem bila pa še vedno prijavljena za tek na smučeh. Ko sem v petek ob dvanajstih dobila potrjeno, da tek odpade, sem takoj klicala vodnika Irisa. Mogoče, mogoče je pa še kakšno prosto mesto. Res je bilo. Ravno je nekdo odpovedal. Čudovito, zraven sem.

Zjurtraj se nas je, mislim da osemindvajset, odpeljalo z avtobusom proti Primorski, lepemu dnevu naproti. Sonce in nebo brez oblačka že takoj zjutraj sta napovedovala lep dan. V Podgorju, majhni vasici pod Slavnikom, smo začeli našo pohodno pot. Slavnik je ostajal na naši levi strani, ko smo se najprej po makadamski cesti in kasneje po kolovozu bližali prvemu vzponu na poti.

Prvi metri vzpona

Slavnik na naši levi strani

Grmičevnato rastje ob makadamski poti je kasneje na vzponu po stezi zamenjala trava in redki borovci. Na desni strani se je skozi borovce odpiral pogled na Tržaški zaliv in Koprsko pristanišče in lepi modri Jadran. Do vrha prvega našega cilja se je steza enakomerno vzpenjala. Večino časa naravnost navzgor, čeprav vzpon ni bil strm. Skupaj z višino se je krepil tudi veter. Med posameznimi borovci in mladimi hrasti se pokaže prvi križ na naši poti.

Skrinjica na Kojniku

Kojnik

Pot naprej

Kojnik, 802 metrov visok ni nič posebnega. Na vrhu preprost križ ter skrinjica z vpisno knjigo in žigom (predvidevam, saj nisem pogledala v skrinjico) Tu se odpre pogled naprej na našo pot. Malce smo počili in se oblekli saj je veter pihal vedno močneje.

Pot smo nadaljevali preko skalnatih ograj, po kolovozih in stezah in čez travnate planote, malo dol, malo gor do našega naslednjega cilja Goliča. Na 889 metrov visokem Goliču, smo se na zavetrni strani posedli pod križ in pomalicali. V zavetju in na soncu je bilo prijetno toplo.

Golič

Počitek na Goliču

Ko smo spet nadaljevali pot po golih grebenih je mestoma veter zapihal tako močno, da sem palice nosila v roki saj jih ni bilo moč uporabljati ker jih je veter prestavljal pred noge. In včasih je tudi nam zmedel smer in nas za korak ali dva prestavil. Skoraj ves čas je pihalo s strani.

Malo dol in spet gor čez manjše gričke in spet dol. Na vseh vrhovih (če jim lahko tako rečem) so bila nekakšna obeležja in znaki. Pred leti sva bila tu dvakrat z Igorjem z gorskimi kolesi. Enkrat je bilo vreme pusto in megleno, drugič pa vroče in soparno. Je bilo pa kako leto ali dve po velikem požaru in trave še ni bilo toliko. Bilo je veliko podrtih in suhih borovih debel. Danes pa so bili bori sicer bolj nizki a lepo zeleni, suha trava pa gosta in nizko počesana od vetra.

Razgledi so bili res lepi. Pred nami Učka, svetlikalo se je morje v reškem zalivu, celotna slovenska obala in Trst, malce više Julici s Krnom in Triglavom, na vzhodni strani se je videl beli Snežnik, ko smo Slavnik, ki nas je spremljal na levi pustili zadaj so se za njim pokazale kamniške Alpe in vzhodni del Karavank. Lepo.

Snežnik

Bele Kamniške

Morje, Trst in Gojko

Še en vrh

Po dobrih dveh urah smo prišli do Kavčiča, ki je le šest metrov nižji od Goliča. Tu sta bila na vrhu kar dva križa. Od tu naprej bi v naši smeri šli lahko le še čez Kraški rob.

Dva križa na Kavčiču

Veter nas je osušil

Po daljšem postanku smo pot nadaljevali po Kraškem robu in čez pol ure prišli do zadnjega hriba 804 metrov visokega Lipnika.

Kamnite ograje okrog brezen

Lipnik

Če bi imela skalnjak....

Tu smo le malce postali in takoj nadaljevali potnaprej. No, rahlo navzdol in nato po robu, mimo zanimivih skal, ki jih je bilo vse polno, iz katerih sta čas in dež napravila nadvse zanimive oblike. A nisem imela čas vsega poslikati, saj smo se rahlo spuščali in potrebno je bilo zelo paziti na pot, skale so bile precej nevarne za napačen korak in zvin noge. Steza nas je pripeljala na kolovoz in tu smo se obrnili proč od Kraškega roba proti našemu izhodišču. Po lepi makadamski cesti, kjer smo srečali tudi tri gorske kolesarje, smo po slabih štirih urah in pol zaključili pohod v Podgorju. Tam kjer smo ga začeli.

Selfi

Kraški rob

Gremo naprej

Jaka, Maja in jest

Zaključili smo ga v gostilni Pod Slavnikom, kjer smo se okrepili in se nato z avtobusom odpeljali domov.

Zelo lep pohod. Na koncu je moja ura naštela točno 20 kilometrov in 640 višinskih metrov. Rebro me je sicer vsake toliko časa malo opomnilo, da še ni čisto uredu, a ni bilo prehudo. Lepo preživet dan z dobro družbo. Žal mi je bilo le, da Igor, ki še vedno čaka na operacijo meniskusa ni mogel iti z nami.