Gregorjevo, ko se ptički ženijo

  V nedeljo 12.marca smo Slovenci imeli zelo lep praznik, ki pa smo ga skoraj že pozabili saj ga je žal čisto zasenčil poameričanjen dan zaljubljencev ali Valentinovo. To je Gregorjevo ali Dan ko se ptički ženijo. Po starem julijanskem koledarju je bil to prvi pomladanski dan. In je veljal kot dan zaljubljencev. Obenem pa je god sv. Gregorja, ki so mu rekli tudi prinašalec luči, saj se z njegovim godom že začne daljšati dan in obrtniki niso več delali pri svečah in oljenkah in so zato simbolično spustili luč v vodo, takoimenovane Gregorčke, majhne splavčke s svečkami. Ta običaj se spet uveljavlja.

 

  Za nas otroke pa je bil to poleg Miklavža še drugi dan v letu, ko smo čakali na presenečenja in darove. Vendar zdaj niso bila  tako važna darila, ampak samo iskanje le-teh okoli hiše.

Ptički so se namreč en dan prej ženili in ker so imeli obilno ohcet jim je marsikaj ostalo. Vsem otrokom, ki so jim pozinmi dajali hrano v hišico so zato prinesli dar. Ta dar pa so, vsaj pri nas je bilo vedno tako, zavili v papirnat "škrnicl" vrečko in jo pustili skrito nekje okoli hiše. V vrečki je bilo ponavadi par bonbonov, kakšna majhna čokoladica, lizika,... malenkost. Ni bilo lepšega, kot iskati tisto vrečko. In še dobro se spominjam, ko sem bila stara mogoče pet ali šest let, ko mi je ptiček pustil darilo obešeno na vrvi za perilo in je bilo pripeto s ščipalko. Nikakor mi ni šlo v glavo, kako je lahko ptiček odpel "klinček" in pripel vrečko. Sploh se ne spominjam kaj je bilo v vreči, le to kje sem darilo dobila. Oče je vedno hodil z nami in nam govoril "gork, gork, gork, mrzl, mrzl.....vroče..."odvisno kako blizu darila smo bile.

 

 Za tem modrim sodom je samokolnica

 

 Ptički so zatlačili dar v kolo od samokolnice

 

Tole so mi prinesli

In tudi še danes pri mojih 42 letih se me ptički spomnijo. Ati mi je v soboto po telefonu rekel, da nujno moram priti poiskat "tička". Mislim, da sva z atijem oba enako otročja hehehe. Seveda sem šla. Iskali sva ga skupaj s sestro Ido in kot vsa leta sem ga dobila zadnja. Vedno, vedno najdlje iščem. Zdaj me celo nečakinji že prehitita. A sploh ni važno. Prav je, da take stvari in običaji ostanejo. In če boste tole prebrali, naredite svojim otrokom ali vnučkom veselje in naj tudi njim "ptiček prinese", verjemite, nikoli ne bodo pozabili. 

 

Vsako zimo imam kar živahno okoli hišice

Še ena moja, napisana za Lucijo, seveda:

LAČNE PTIČKE

Cici, cici, cici, do,

žalostno se z veje sliši.

Cici, cici, cici, do,

nič semenja ni v hiši.

Starka zima natrosila

nam snega je čez glavo.

Kje zdaj ptička bi dobila

hrano- žito in proso.

Lucija mala je zaspala,

nič ni ptičkam jesti dala.

Lucija mala hitro vstani,

drobne ptičice nahrani.

In ko bodo se ženile,

 

ne bodo nate pozabile.

 

Ker si v zimi jih hranila,

v grmovju bodeš dar dobila.