Konjičkov domek

  Ko sem pred dobrim mesecem bila v Javorjah, sta bili na nekaj dnevnih počitnicah tudi moji nečakinji Ajda in Lucija. Lucija je imela počitnice in seveda jih je imela tudi Ajda (3,5let). Ker se v Javorjah dogaja ogromno stvari in je nemogoče iti popoldne malce počiti, je bila Ajda drugi dan po kosilu že čisto utrujena in je komaj še gledala. Spat pa ne....lahko kaj zamudi. Zato sem ji rekla, da greva skupaj na krušno peč in bova malo počili. Končnoje bila  pripravljena iti.

  Ko sva tako nekaj časa ležali in ena drugo skozi stisnjene očke gledali, če druga že spi, mi Ajda naenkrat reče: "Amina, paulico"

Ja dobro. Katero? Sneguljčico? Ne. Zlatolasko? Ne. Mati koza in sedem kozljičkov? Ne. Motovilka? Ne. Trije pujski? Ne. Janko in Metka? O princeski na grahu? Neee........., ko se je moj repertoar nevarno bližal koncu, mi Ajda reče: "Od konjička". O joj, nobene ne poznam. Konjička se spomnim le iz pravljice o Srečnem Janezku, ki je konjička zaslužil in ga menjal za kravo, kravo za kozo........dokler ni dobil le mlinski kamen in še ta mu je v vodnjak padel. Pa še tistega konjička poznam iz Pike Nogavičke. In kakšnega belega s princi na hrbtu.

  In ker je Ajda vztrajala, moja domišljija je pa precej boljša od spomina in spadam med zelo otročje ljudi, ki se z lahkoto vživijo v pravljice, sem se začela izmišljevat. Dvakrat sem ji morala povedati isto. Nato je zaspala. Ko se je zbudila sem jo morala povedati še enkrat, še Luciji. Tokrat mi je Ajda že pomagala. Neprecenljivo je gledati v otroške očke, ki radovedno zrejo vate in čakajo, kaj se bo zgodilo.

 Uglavnem, zakaj tale uvod? Sklenila sem, da pravljico zapišem. Mogoče bo pa še kakšnemu otroku kdaj prižgala tisto iskrico v učkah. Dajem jo v branje tudi vam. Vesela bi bila kritike, kakršne koli.

Če bi znala takole risati, bi pravljico tudi ilustrirala, a žal....Dodala sem slike iz moje (moje zato, ker sem jo kupila sama sebi za darilo) čudovite knjige z naslovom Kmetija in življenje na deželi, založbe Grahovac leta 2017 in sicer je ilustrator Francisco Arredondo

  Vse to so le izseki iz rizb, ki na 175 straneh čudovito opisujejo in prikažejo življenje na deželi. Priporočam jo otrokom, jo je pa res težko najti.(res upam, da nisem kršila kakšnih avtorskih pravic, a te risbe res mora še kdo videti) 

   KONJIČKOV DOMEK
 

    Na neki kmetiji, ob velikem in lepem travniku je živel mlad konjiček. Cele dneve se je igral s sestrico. Nanju je budno pazila mama.  Živel je v velikem in prostornem hlevu. Vsak dan je dobil novo slamo, da se je lahko ulegel na mehko posteljico. Imel je vedno dovolj ovsa in sena. Pred hlevom je bila ograda v kateri je lahko po mili volji tekal in se lovil s sestrico.

     A konjiček je vedno pogledoval tja čez travnik, proti gozdu. Zdel se mu je neznansko zanimiv in zelo si je želel, da bi lahko stekel čez travnik in v gozd.

 

     Nekoč pa je neprevidni gospodar pustil odprto leso v ogradi. Konjiček je skočil čez in stekel na travnik.  Mamica in sestrica  nista opazili, da je konjiček odšel.

     Konjiček pa je opazoval cvetlice in ena je bila lepša od druge. Opazoval je metulje in čebelice. Ko je prišel do gozda je gledal visoka drevesa, zelene veje in sonček se je igral z listki in vsako drevo je bilo lepše. Konjiček  še opazil ni kdaj se je izgubil. Oziral se je okoli sebe.  Nikjer ni bilo več cvetočega travnika in njegovega domeka, kjer sta ga  čakali mamica in sestrica.

 

     Ko je tako taval po gozdu je srečal srnico.

     »Kaj pa počneš tukaj sredi gozda, konjiček? In zakaj si tako žalosten?« ga je vprašala srnica.

     »Izgubil sem se, domek iščem.«

     »Nič lažjega, pridi ti ga pokažem« je rekla srnica.

    Peljala ga je mimo bresta in malinovega grmička, do lepega grma, pod katerim je bila vdolbinica.

    »Poglej, to je domek,« je rekla srnica.

    »Joj, to ni moj domek, moj domek je velik in topel. Ta domek je pa hladen in slozenj piha veter«, je zajokal konjiček.

    »To je moj domek,« je rekla srnica, »svojega boš moral pa najti drugje.«

    Konjiček se je odpravil naprej.

 

    Kmalu je srečal lisičko.

    »Zakaj jokaš, konjiček?« ga je vprašala.

    »Domek iščem, pa ne vem kje je«

    »Oh, domek je tamle blizu, pridi ti pokažem« je rekla lisička. Peljala ga je do kupa skal pod katerimi se je videl vhod v luknjo.

    »Tukaj je domek« je rekla.

    »Ne,« je žalostno zarezgetal konjiček: »to ni moj domek, moj domek ima velika vrata, ta tukaj pa so majhna, skoznja  jaz ne morem«

    »Žal mi je, potem boš moral domek iskati drugje.«je rekla lisička.

  Konjiček je šel naprej skozi gozd. Kmalu mu je na pot skočil zajček.

    »Zakaj si tako žalosten, konjiček, kaj te tare?«

    »Domek sem izgubil?«

    »Oh če je pa samo, to ti pa lahko pomagam, pridi z mano.«

  Zajček ga je peljal do jase, kjer je bila pod starim štorom luknja.

    »No,«pravi  zajček: »tule je domek.«

     »Ni pravi,« reče konjiček: »v mojem domeku je veliko prostora in na tleh mehka slama. V tem domeku pa je majhna luknja in mrzla tla.«

     »Potem moraš najti drug domek, ta je moj in rad ga imam«

 

   Konjiček je šel iskat domek naprej. Ko je šel mimo grma je zaslišal: »Konjiček, kaj delaš tako globoko v gozdu«

Konjiček se je ozrl okrog in zagledal pajka na  leskovem grmu.

     »Domek iščem«

     »A domek. Tukaj je, poglej, sam sem ga naredil« in je pokazal konjičku lepo in natančno spleteno pajčevino.

Konjiček si je ogledoval pajčevino in žalostno odkimal: »Ne tak ni moj domek. Moj domek je trden in močan. Tvoj domek pa bi se hitro  pretrgal in uničil, ker je tako nežen.«

    A pajek mu odgovori: »Zame je moj domek najboljši, ti konjiček, boš moral pa svojega najti drugod.«

    Ko je konjiček hodil skozi gozd, je nad njim zaplaval orel. Ko je videl sklonjeno konjičkovo glavo, se je spustil do njega in ga vprašal zakaj je tako žalosten.

    »Nikjer ne najdem svojega domeka, po vsem gozdu ga iščem, a ga nikjer ni.«

    »Jaz ti ga pokažem, pojdi za mano.«

   Orel je letel pred konjičkom in mu kazal pot. Kmalu sta prišla do skalne pečine v kateri je orel imel spleteno gnezdo.

    »Poglej, konjiček, kako lep domek.«

    »Ne, tudi to ni moj domek. Ne morem do njega, previsoko in prenevarno je.« je zajokal konjiček.

    »Zame je pa najlepši. Tu sem varen in imam krasen razgled.«

 

   Konjiček se je žalosten odpravil naprej. Hodil je skozi gozd. Kmalu je prišel do potoka. Na skali ob potoku je sedela žabica. In se grela na sončku.

    »Kam te nesejo kopita, konjiček?«

    »Nihče ne ve kje je domek, jaz bi pa tako rad spet videl sestrico in mamico.«

    »Poglej, tule je domek,« je rekla žabica in skočila v vodico.

Ne, tudi to ni moj domek, moj domek je suh in topel, voda pa je hladna in mokra, ne znam še plavati.

    »Potem ti pa ne morem pomagati, moral boš še drugje iskati«

     Konjiček je obupal, ulegel se je na gozdna tla in zajokal.

Tam blizu pa je mucek lovil miške. Ko je zaslišal, da nekdo joka je pustil miške in šel gledat, kdo je tako žalosten. Konjiček je ležal pod drevesom in jokal.

    »Kaj ti je, zakaj jokaš?« ga je vprašal mucek

    »Povsod sem iskal domek, a nihče ne ve kje je. Kar tukaj bom počakal, čeprav me zebe, veter piha in strah me je, ker ni mamice in sestrice."

    »Jaz pa vem kje je domek in kje sta tvoja sestrica in mamica. Ko sem šel na lov sta jokali in te iskali, pridi, jaz te peljem na tvoj domek«

      Ko je konjiček videl, da mucek ve, kje je domek in njegova mama in sestrica, je šel za njim.

      Hodila sta skozi gozd. Šla sta ob potočku, mimo orlove visoke pečine, mimo pajkove pajčevine na leskovem grmu, mimo zajčje luknje pod štorom, mimo lisičje luknje v skalah, mimo grmička pod katerim je spala srnica in prišla sta na travnik. Konjiček je že od daleč zaslišal mamico, ki ga je žalostno klicala in zagledal domek. Velik, prostoren, topel hlev v katerem je vedno dovolj krme in ovsa, da se naje in slame na tleh, na kateri lahko sladko zaspi. Hitro je stekel k mamic. Nikoli več ni brez mamice zapustil domeka.