Jesen

  Jesen je moj najljubši letni čas. Poleg pomladi, zime in poletja. (hehe)

 

Na poti na Lubnik...

 

...in na Križno goro

  Narava se počasi umirja, drevesa se barvajo na rdeče, rumeno, rjavo. Jesensko cvetje se še trudi pokazati svojo lepoto, bregovi so rdeče rožnati od resja. Po travnikih se med nizko zadnjo travo še kažejo posamezni vijolični cvetovi glavinca in belega rmana ter rumenega otavčiča. Ob robu gozda cveti strupeni jesenski podlesek, v gozdu pa včasih prav diši po ciklamah.   

 

S teto Anico sva na lepo jesensko soboto naredile športni dan iz Škofje Loke preko Lubnika v Javorje

  

 

 

S Tatjano v zgodnji jeseni

V gozdu diši po vlagi in trohnenju in ko se vsaj za kak dan vreme poslabša in pade dež se pokažejo gobe. Če, seveda leto ni takšno kakor letos, ko sem našla vsega skupaj za eno Igorjevo večerjo ( s petimi jajci) užitnih gob.

   Gob ne jem. Nikoli jih nisem marala. Edino kar imam rada od gob je gobova pašteta, ki jo naredita moja teta Minka in njen mož ali pa stric Frenk. Igor ima gobe rad. Jurčke, lisičke in včasih  tudi mavrahe (smrčke). Marele (ja, vem pravilno je dežnikarice, a bom vseeno pisala marele) je imel rad dokler......hja, v hecu pravi, da sem se ga hotela znebiti. Enkrat sem mu jih pripravila. Spanirala.  Mogoče niso bile dobre, mogoče prestare. Bilo mu je neznansko slabo. Od takrat marel ne je več. ( hehe, še vedno mu pripravljam jurčke in lisičke)

  Zelo rada  nabiram gobe. Če jih ne poznam jih samo slikam, če imam sabo fotoaparat. In ravno te nepozane, so največkrat zelo lepe. Tudi gobe se ne delijo na " ta prave" in "ta divje" . Vse so okras gozda, ene pač niso užitne, druge so. Nekdo, ki jih pozna, pobira tudi tiste, ki jih imam jaz za neužitne. Teta Minka mi včasih kaže gobe, ki jih jaz nikoli ne bi nabirala in pove, da so še boljše od jurčkov in lisičk. Verjamem. Ni mi všeč ko najdem razmetane in pohojene, ali pa odtrgane in zavržene gobe.

 

Levo štorovka - užitna, desne, vijolične pa ne poznam

 

  

Rdeča mušnica 

 

Griva in mrtvaška trobenta - obe užitni

  

 Teh ne poznam

  

Žolta lisička - užitna

  Zdaj jeseni je gozd tako lep. Vse pisane barve v krošnjah in na tleh in če ne najdem jurčkov ali lisičk gobe le gledam, naredim kakšno sliko in uživam v jesenskih barvah. Tudi ko grem na kakšen hrib v bližini, naj bo na Križno goro ali na Lubnik, rada zavijem malo iz steze in grem skozi gozd. In včasih me kakšna stvar prav preseneti. Res pa je, da je treba naravo opazovati in malo ustaviti korak, pogledati v krošnje, med grmovje. Se izplača.

 

Cerkvica na Križni gori

  To je le nekaj slik, ki so se nabirale v mojem telefonu vso jesen in skoraj sredi decembra je res že čas, da se počasi poslovimo od toplih barv in lepih jesenskih popoldnevov. Počasi nabiram slike ivja in slane ter pustih temnih krošenj, ki brez listja čakajo sneg. Tako kot jaz.....Čakam sneg.. 

 

 

Pri tej zadnji levi sliki je pa zanimiva ena štorija. Slikala sem tiste rumene gobe, ki jih je na sliki polno. Telefon mi je pa ves čas sporočal, da je kartica polna in zato sem se vmes ustavljala in brislala slike. Ko sem hotela to sliko izbrisat mi je pogled pritegnila goba v ozadju......jurček. vrnila sem se nazaj približno 200 metrov po poti in par metrov pod pot in poiskala tega lepega jurčka....

Brezovi jelenčki (ali, Moja borba z rakom)

 
  Sedim na oddelku Onkološkega inštituta, kjer čakam na redno letno kontrolo. Saj sem zdrava. Že šestnajst let je minilo, šestnajst let, devet mesecev in štiri dni. Od ndeva, ko so me takrat končno operirali.
   Ko sem že popolnoma brez moči prosila naj že nekaj naredijo. Kljub temu, da mi je direktno v žilo tekel zelo močan protibolečinski koktail, so bile bolečine neznosne. Želodec in pljuča so bila stisnjena tako, da sem dihala le še na hitro in zelo plitko in donat, ki naj bi ga spila dan pred operacijo, mi je sestra dajala po žlici. Vsake par minut žlico.....več v želodec ni šlo, ni bilo prostora. Ležala sem na postelji in preko svojega napihnjenega trebuha nisem videla nog.....Nikoli več si ne želim doživeti tega. Nikoli več. Tistega dne so prišli k meni na obisk ati, mami in sestre..Ida je bila stara komaj šest let. Jokala je.
  Operacija, ki je bila naslednji dan, je uspela. Odstranili so dva tumorja v velikosti dojenčkove glavice. Sledile so kemoterapije. Ko sem mislila, da je že vse hudo za mano so bile tu še jeb....ene kemoterapije. Pet ciklusov, petkrat po šest dni v bloku C. Zjutraj iglo v žilo in priklop na stekleničke popoldne, ko je vse steklo, pa v park na cigareto....ja takrat sem kadila. Takrat bi lahko dajala v sebe še tak strup, nebi bil močnejši od citostatikov. In ti strupi so me uničili. Poleg izgube las, obrvi in vseh dlak, kar me sploh ni tako motilo, je bilo tu še mnogo vsega drugega.  Razjede v ustih, razmajani zobje, nore slabosti in bruhanje, padanje v nezavest zaradi slabe krvne slik. Telo je smrdelo po kemiji, žile so bile trde kot drat, na eni roki mi je celo počila in strupen citostatik pomešan s krvjo se mi je razlil po podkožju. To se mi še danes pozna. In na koncu je bil že cel podvig za sestre, da so zapičile iglo v roko, kar je prav nemarno bolelo. In tisto grozno zbiranje urina... v bolnici je bil prostor z vrči na katerih so bila naša imena. V te vrče smo zbirale urin, da so ga kasneje pregledovali. V tem prostoru je neznansko smrdelo in niti vsa razkužila niso prekrila vonja po kemiji, ki je bila v našem urinu. Še danes ne prenesem pralnega praška AVA, ki me tako spominja na ta kemični vonj. Tudi doma sem morala zbirati vodo 24 ur pred odhodom na nov ciklus....Hrana je bila brez okusa in vonja, dlani in podplati uničeni, neznosno piskanje v ušesih, prebava pa kar nekaj. Če niso bili vetrovi in s tem mislim res vetrovi, prave burje, je bila pa zaprtost in nato klistirji. Vse skupaj pa v paketu z bolečinami, popolnoma shujšanim telesom, brez mišične mase s srčnim utripom 120 v mirovanu.....Uglavnem, ena velika jeba.
  In brez Igorja mi nebi uspelo. Ves čas je bil z mano, ves čas. Ob postelji v bolnici. Doma, ko sem bila sitna, tečna, brezvoljna, depresivna. Ko nisem mogla sama po stopnicah. Ko sem mu sredi ulice padla v nezavest, ko me je vozil in hodil iskat v Ljubljano......

 

Z Igorjem

 

Dobrna s sestro

 

Najmlajša sestra in jaz barvava pirhe

 

To, da sem bila brez las, me ni nikoli motilo

  In zdaj po šestnajstih letih sedim v natrpanem hodniku, čakam na pregled pri Dr. Cerarjevi, onkologinji, ki mi je pomagala čez vso mojo bolezen. Okrog mene pa ljudje vseh starosti, vseh stanov. Urejene in lepo bogato oblečene ženske in gospodje. Precej star par, videti nista preveč premožna, a gospod tako lepo pomaga gospe, ki je videti precej slaba in bolna. Malce naprej fant sredi dvajsetih, brez las in ob njem dekle. Držita se za roke in tiho čakata.. Nekateri pacienti čakjo na vozičkih, nekatere so pripeljali na posteljah, Vsi pa potrpežljivo čakajo.
 In po dobrih dveh urah sem prišla na vrsto. Vse uredu, kot vedno. Dobila sem napotnico za kri za pregled tumorskih markerjev in za pregled dojk.
  Na koncu pa besede Dr. Cerarjeve: Gospa Hermina, midve bova pa z današnjim dnem zaključili kontrole pri meni. Vaš osebni zdravnik naj vas pošilja na pregled dojk in redno hodite na ginekološke preglede.
 Zanimivo kako so te besede zadele mojo zavest..
 Ko sem kasneje sedela na drugem hodniku pred ambulanto za mamografijo in gledala v preprosto narejeno božično dekoracijo....so mi solze kar same tekle. Za zdravo se imam že prav od dneva, ko sem šla zadnjič iz bolnice domov. Vendar.......nisem se zavedala, kako je ves ta čas nekje tam zadaj v moji podzavesti nekaj čakalo na te besede Dr. Cerarjeve in zdaj šele se mi zdi, da lahko rečem, da sem enkrat pred mnogimi leti premagala zahrbtno bolezen, ki se ji reče rak.

 

 In tisti brezovi jelenčki so se mi tisti moment zdeli tako zelo lepi..........







 Tale zapis nikakor ni tu zato, da bi se komur koli smilila. Nikakor. Je pa res precej oseben. Mislim, da ljudje še vedno premalo vedo o tej bolezni in o vsem kar jo spremlja. Ter o borbi, ki jo bijejo vsi, ki se z njo soočijo.
  Predvsem pa to, da nas je vedno več, ki smo jo premagali. In jutri je lahko na tem mestu kdorkoli.
 In nekaj me je zasigurno naučila: Ljudje lahko zdržimo precej več, kot mislimo da lahko. 




TUJKA (bolezen)

Čisto potiho je potrkala na moja vrata,
jih odprla in vstopila.
Ni vprašala ali sme,
če bi,  ji nebi dovolila.

Počasi je prišla do mene,
segla vame, se v mene utopila.
Nihče ni vedel zanjo,
še jaz sem jo le slutila.

Dolgo bila je tu,
v vsak košček telesa se je vselila,
držala me, me obobjemala
mi moči jemala in um pila.

Potem je odšla
in jaz sem se vrnila
vesela sem, da je bila tu,
mnogo mi je dala in veliko naučila

Munchen - Tehnični muzej

  Izpolnila se mi je še ena od želja. Nepričakovano.

Podjetje je vsem, ki so prijavili kakršno koli izboljšavo na delovnem mestu, podarilo enodnevni izlet v Bavarsko prestolnico Munchen v tehnični muzej.

 

  To je eden nejvečjih tovrstnih muzejev na svetu in res ima kaj ponuditi. In čeprav sem se zato morala odpovedati dvema decemberskima dogodkoma, nisem veliko premišljevala. Nisem se veliko zanimala kdo in koliko nas gre in zato sem bila kar presenečana, ko se nas je  zjutraj na Trati pred našim novin obratom orodjarne zbralo le šestnajst in sem bila edina ženska.

  Preko karavanškega predora smo se odpeljali proti Nemčiji. Prijetna vodička Mery nam je pripovedovala zanimivosti o poti in krajih skozi katere smo se vozili. Mimo znanega smučarskega centra Flachaua po Turski cesti (imenuje se po gorah Visokih Turah) do Salzburga, kjer nam je veliko povedala o glasbenem velikanu in geniju Mozzartu, ki je bil v Salzburgu rojen. Tu je tudi pokopan, vendar ne vejo, kje je njegov grob, saj je umrl v veliki revščini in so ga pokopali v skupno grobišče za reveže. Omenila je še Oberndorf, ki je v bližini Salzburga. Tu sta leta 1818 Franc Gruber in župnik Jožef napisala in prvič izvajala, zdaj po vsem svetu znano Božično pesem Sveta noč. V bližini je tudi dvorec Hellbrun, ki ga je dal postaviti hudomušni škof Markus Sittikus von Hohenems. Zanimivost tega dvorca so vodometi, ki brizgajo vodo vsepovsod in obiskovalci so običajno premočeni.

  Tudi pripoved o mogočnem dvorcu Mirabell, ki ga je dal zgraditi škof Wolf Dietrich Raitenau za svojo ljubico Salome s katero je imel 15 otrok, je bila zanimiva.

  Po prečkanju avstrijsko-nemške meje smo se vozili tudi ob velikem  Kimskem jezeru, ki ga imenujejo tudi bavarsko morje in obsega 80 kvadratnih kilometrov. V okolici jezera so geologi našli več jam z železom, ki naj bi na zemljo okoli leta 450 pred našim štetjem prišel v obliki meteorita oziroma njegovih velikih ostankov, saj naj bi le-ta v atmosferi eksplodiral, kosi pa naj bo bombandirali okolico jezera. In iz tega železa so kasneje izdelovali najboljše norijsko jeklo in iz njega izdelovali meče, ki so bili zelo cenjeni po vsem tedanjem rimskem imperiju. Vozili smo se skozi deželo Bavarskih gradov, ki jih je dal postaviti Ludvik II. Pravijo mu tudi Pravljični kralj, ker je dal sezidati gradove po svoji domišljiji. Ti gradovi so tedanjo kraljevino stali bankrota, dandanes pa so velika turistična senzacija Bavarske. In eden od teh gradov je celo v naslovni špici filmov Walta Disneya.

  Po dobrih petih urah vožnje (s postanki) smo prispeli v Munchen, ali Monakovo po slovensko.

Mesto se je oblikovalo okoli samostana Munchen-pri menihih v 12 stoletju in že leta 1255 postalo prestolnica Bavarske. S 1400000 (skoraj miljon in pol) prebivalci je tretje največje mesto v Nemčiji, takoj za Berlinom in Hamburgom. In če že drugače ne, ga slovenci sigurno poznamo po največjem festivalu piva Oktoberfestu, ki se v Muinchnu odvija že 200 let. Mene so zelo presenetile številke, ki opisujejo ta festival: v 18dneh ga obišče 7 miljonov ljudi, od tega le 15% tujcev, spije se okoli 7 miljonov litrov piva. Sicer pa je v mestu sedem večjih pivnic in okoli 40 manjših, ki na leto stočijo 400 miljonov litrov piva. V povprečju pa vsak Munchenčan spije 190 litrov piva na leto.

  Po obisku muzeja smo tudi mi obiskali eno od njihovih pivnic: Avguštinarja in pili res dobro pivo. Sama hrana me sicer ni prevzela, tipična Bavarska večerja: ogromno mesa, kislo zelje in nekakšne krompirjeve krogle. Ni bilo slabo. A še vedno bi takoj zamenjala za krožnik jote. 

  Po videnem, medtem, ko so ostali šli še na drugo pivo (in sem se jaz malo izgubila), sem se sama sprehodila po nekaterih trgovinicah v centru in na prvi vtis bi rekla, da je to mesto piva, saj po vseh trgovinicah vsaj polovico prostora zasedajo takšni in drugačni pivski vrčki, mesto kjer vsi navijajo za FC Bajern, kjer lahko kjerkoli srečaš mlade in stare v njihovi noši, to je kratkih usnjenih hlačah z naramnicami, belih dokolenkah (ja, kolena so gola) irhastih jopičih in s klobuki. In kjer ti v pivnici strežejo gospod Ivica, Alan in Ekrem. Hehe. 

 

 V mestu je bilo zelo živahno, vse polno stojnic s kuhanim vinom, pivom, božičnimi okraski in sladkarijami

 

Reka Isar

Tehnični muzej:

 Ob reki Isar stoji mogočna zgradba kjer na (menda) 55kvadratnih kilometrih (ne vem če je to ravno realen podatek) razstavljajo skoraj vse o skoraj vsem.....

Vsekakor več, kot vreden ogleda in ga priporočam vsakemu. Edino, kar je mene motilo je to, da je večino opisov le v nemškem jeziku. Naredila sem ogromno slik, vendar je slikanje dovoljeno le za lastno uporabo, zato jih bom tu pokazala le nekaj.

Ogled smo začeli v kleti oziroma v rovih, kjer so prikazani vsi postopki pridobivanja rude, nekdaj in sedaj.

 

 

 

Nadaljevali smo z ogledom plovil, od prvih drevakov in preprostih splavov do parnikov, velikih križark in podmornic.

 

 

Tole je narejeno iz enega samega debla in je širše od enega metra 

 

  

  

  

 V zanimivih maketah je prikazano, na kakšne načine in kako so  si ljudje pomagali pri poganjanju različnih naprav in strojev

 

Obdelava lesa- ročni rezkalnik . Pogon na nogo.

 

Obdelava kovin. Potrebna je precej večja moč

 Nato soba z elekrtičnimi napravami in prikazom udara strele.

 

Tule je kar dobro pokalo

 Teleskopi in vse mogoče priprave za opazovanje neba:

Soba s prikazi iz fizike in mehanike:

 

 Nato vse o sončni energiji in jederski energiji..

 

Radioaktivni odpadki - maketa 

 

Maketa jederskega reaktorja

Zanimiva razstava o pridobivanju in uporabi keramike....

 

Keramični kolk

 Pilotska kabina in simulacija letenja:

 

 Vremenska postaja:

 

Zemlja skozi stoletja. Odkrivanje, raziskovanje sveta. Geodezija ....

 

 Računalništvo od začetkov do sedaj:

 

preprosti abak

 

Precej zahteven računalnik, vse to kar je v tej kocki imamo danes na enem čipu velikem kot noht....poleg vsega ostalega

 

 Matematika:

Letalstvo. Od raziskovanja letanja ptic in prvih helijevih balonov in preprostih papirnatih zmajev do velikih Zeppelinovih balonov (zrakoplovov) in sodobnejših letal.

 Mnogih stvari nisem omenila. Velik del je namenjen vesolju, od odkrivanja vesolja, vesoljskih ladji, satelitov, planetov ... veliko različnih strojev, robotov. Razstavljeni so različni rudniki in pridobivanje kovin ter obdelava kovin.. Različni pogonski stroji. Telefonija, od aparatov za morsejevo abecedo do najnovejšega mobilnega telefona. Razstava motornih vozil in železnice, glasbil, stekla, keramike..... Različni načini za merjenje časa in uteži... Ogromno stvari smo lahko sami preizkusili in z raznimi vzvodi sami premikali.
Muzej je, kakor sem že rekla, vsekakor vreden ogleda in kdor ima možnost mu obisk vsekekor priporočam. Je bilo pa slabih pet ur čisto premalo, da bi videli vse in čisto dovolj za vse informacije, ki jih ob takem ogledu dobim v glavo. Vsaj jaz. In če bom imela še kdaj možnost iti, jo bom z veseljem izkoristila.


Hvala podjetju in dobri družbi za zelo lep dan.

 

(Vsi podatki ki sem jih napislala ni rečeno da so stoprocentno točni. Sem se pa potrudila in jih preverjala. Vendar ne garantiram za vse. So navedeni le kot zanimivost.  In vesela bom če me bo kdo popravil) 







  

Pozdravljeni, spet..

  Že več kot mesec je odkar sem zadnjič kaj napisala. Zgodilo se mi je mnogo stvari. Meni se vedno kaj dogaja. Tudi napisala sem marsikaj, le objavila nič....

  Opazila sem, da še vedno vsak dan obiskujete moj blog. Hvala vsem in upam, da me boste spremljali še naprej. Jaz se bom pa potrudila in več objavljala.

 

  Na kolesu nisem bila že več kot en mesec, tako kot vsako leto, mu dam čez zimo "prosto". Če sem čisto poštena, sem v tem mesecu tudi sebi dala precej "prosto". Parkrat sem bila na Lubniku in na Križni gor, nekajkrat na trenažerju in to je to. Sončni jesenski dnevi so kot nalašč za lepe ležerne sprehode. In kar nekajkrat sem šla ven le na tak sprehod. Tudi jesenski deževni dnevi imajo svoj čar. Lepo je gledati ven v deževni dan in takoj je tu razlog za kavč, vroč čaj in kasneje slabo vest in obžalovanje zaradi lenobe. Pa nič hudega. Nisem čisto mirovala.

  Pravzaprav sem prav vesela in ponosna na moj kotiček, ki sem si ga uredila v teh dneh. In končno imam čisto svoj in popolnoma nov računalnik. In precej časa sem že namenila mojim mislim, ki jih počasi spravljam na dan.... morda bo kdaj to kdo bral, morda samo jaz, ko bom stara in ne bom več mogla zbirati misli za kakšne podobne zapise.. 

  Za pokušino vam dam eno izmed mojih  pesmic, ki je sicer nastala že pred časom. Le nisem imela poguma, da jo komu pokažem. Morda bom kdaj pokazala še kaj.....zaenkrat samo ta.

Aja, Lucija je moja mala nečakinja. 

    ZIMA

Mamica, poglej kako 

se sonček mi skoz listke smeje.

Mamica, povej zakaj, 

me v lička moja več ne greje?

Veš, Lucija moja mala,

sonce se je utrudilo.

Zdaj bo zemljica zaspala,

sonce pa se bo spočilo.

Starka zima bo pokrila,

zemljo z belo dekico,

nanjo pa bo natrosila

kristalčkov svetlih sto in sto.

In, ko sonček se spočije,

ko spet z vso močjo zasije

starko zimo prepodi,

mater zemljico zbudi.

Ptičke bodo zopet pele,

ker jih zeblo več ne bo.

Rožice spet zacvetele,

tudi tebi bo lepo.